.. rezerva je pa v prtljažniku

Pred enim letom SVA začela, nadeljevala sem sama in zdej sem kjer sem. Še zmeraj tu, še zmeraj recimo da ista.. mogoče z malo manj zagona in domišljije. Eno leto je minilo kot bi mežiknil. In v tem letu sem z bloganjem pridobila kaj? Hmm.. predvsem dosti, zame že pravzaprav ogromno bralcev, takih ki se vračajo. Dosti subscriberjev. Nekaj prijateljev in kolegov ter znancev. Tisti, s katerimi prijateljujem do sedaj samo virtualno, madona, čas je da preidemo na realno, ker osebki blogerji, ki sem jih spoznala do sedaj.. ni mi žal, ker so res super ljudje. Ste! Dobro sami veste kateri

Kaj še? Ja, ogromno objav v Blogoroli in nenazadnje sam intervju v njej. Sicer zelo neresen in dosti tak.. kot sem sama no, brez olepševanja in z nekimi hudimi besedami in idejami. Mi je gospodič Si.R. prav segel do dna mojega smisla za humor ega. Šalo na stran.. Intervju najdeš pod Am I Who.

Bloganje mi je všeč. Pisanje mi je všeč. To tako ali tako že od nekdaj.. ampak da bi se kaj hudo ukvarjala s tem pa ne. Težkih debat se mi ne da vključevati na blog, ker ZF je le ZF, zvito zvito in še enkrat zvito. Dostikrat je napisano tako, da napisano razumem samo jaz in mogoče še kakšen izbranec, včasih pa še to ne. Bolj ali manj pa vse temelji na hecu in zabavi.

Ššštatistika? Ej super je, res, sem zadovoljna. Ampak ker sem v matematiki in statistiki slaba, bom ta del izpustila. Mogoče pa sem ravno zaradi tega zadovoljna z njo? Ok, lažem.. statistika mi za razliko od matematike leži, ampak se mi je ne da pisati, ker če pa kaj ne obvladam, je pa to slepo tipkanje števil.

Hvala tistim, ki ste me brali, me berete in me še boste. Hvala tistim, kateri gledate samo slikice, ker se vam brati pač preprosto ne ljubi. Hvala tistim, ki me vedno znate nasmejati v komentarjih. Hvala tistim, ki napišete komentar že po prvem prebranem odstavku, in mislite da ste zadeli žebeljico na glavico.. katere pač ponavadi ne, ker stvari so dosti bolj globoke, kot pa en ubogi tekst s 500imi besedami. Pišem, da nekaj napišem, pa čeprav popolen absurd.

Uf, da ne pozabim! Fuk fuk fuk fuk fuk fuk fuk fuk fuk fuk. Norma izpolnjena. Rrr.. omantic.

Huh, in da se še enkrat ponovim.. Bolj ali manj pa vse temelji na hecu in zabavi. Tako kot zgornji naslov.

Ne F kot Fucking, Furious, Father, Free, niti kot Facialen, Fekalijast ali kaj podobnega. F kot Fajn.

Vse uradne Fizdarije opravljene, in to dosti bolje kot sem si mislila.. Če bi še imela kravžlje na glavi, bi skakala do stropa, tako pa ne bom. Ker pri kravžljih, ohoho, it’s all about volume. oFčka šla papa, torej nič skakanja zame.

Um, se še spomnite tistega vročega taksista in asfalta? Ne čaki, vročega asfalta in taksista!? Nooo, danes nama ni bil na poto nikakršen vroč asfalt, ali kakšna nevidna tabla za obvoz.. Aj hed him ol d vej hovm. Dec je res prava faca no, a nisem si mogla kaj, da se ne bi smejala ob njegovem občasnem izustku kakšne koroške besede. Kam, a g’r? Jap, t’le tn’tr. Pa še predčasno ga je izključil! Čeprav ženske to ne maramo ravno.. pa dobro, pri taksimetrih zamižimo na eno oko kajne? Joj no, crni je res dober! In takšni občasni izpadi kot je tale so dovoljeni! Da mi kdo ne bi kaj piskal slučajno! Tako poredko kot se meni zabliska v očeh.. kakorkoli, se razumemo ne? Se, fino.

Včerajšnji nauk dneva: ljudem ne posojaj škornjev, ker izgleda, da jih ti za volanom naredijo kot ene majhne zmešnjavce, in zato posledično pristanejo v jarku. Ja, škornji so še celi, nič bat

In še vprašanje za vas, ki se mi je porodilo ob branju ene kolumne.. Pravi, da smo ženske kljub temu, da izgledamo trapasto kot ene kokoši še vedno lisice. Ampak vas jaz sedaj vprašam: Ali je ženska še vedno lahko zvita in simpatična kot lisička, medtem ko objema kandelaber, bruha v bližnji grm in nenazadnje telebne na pločnik? Mislim da ne no.. Razen če je tisti čas v očeh nekoga, ki objema bližnji pločnik, bruha po kandelabru in telebne v grm. Iste sorte ptiči skupaj letajo. Baje. Je pa tudi res, da po več pivih in kozarcih alkohola lepše vidiš. Dilema ema emaaaa.. Ja nič, bo že držalo tole zadnje ali kako? Če si lepa in simpatična, boš v očeh pijanega človeka videti kot Miss KokSmJsHudaOhInSploh. Če si pa trapasta kokoš brez glave pa.. ja, pa najverjetneje izgledaš samo lepa in simpatična. Hm?

Zakaj imamo ljudje probleme? Ja zato, da se jih reši, in da nam ni dolgčas.. Torej recimo, da so zadeve urejene, dolgčas mi ni. Kako za vraga mi bo, če se moram takoj ko vstanem v tavelikih copatah drajsat do kuhinje, da skuham mojo dozo kave? Moj so-sleeper ima pač zadnje čase navado, da mi krade copate. Dobro vem zakaj. Zato, da o njih ne bi imela slabega mnenja, oz. da o določenih osebkih ne bi tako mislila. Še vedno je govora o hišnih copatah, ki imajo kar nekaj skupnega s tistimi drugimi. Manjši so, lažji so, bolj so prebavljivi. Večji kot so, bolj težko jih prenašam.

Kakorkoli, življenje poteka vse prej kot pa umirjeno. In spet imam problem. V ponedeljek imam zdravniškega. In tam.. med drugimi preverjajo tudi vid. Problemov ne bi bilo, če bi imela res super vid, tako ga pa nimam. Na desno oko vidim slabše. Očala? Ahm, imam, nekje globoko v predalu zlepljena s selotejpom. Stara nekje 10 let. Tako kot na vsaka, sem se tudi na te usedla. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi vsakih sončnih ali teh z dioptrijo uničila na takšen način. Hmm.. le kje bi bile, škr agjg. Ooo, v moji riti. Just great. Ok, priznam, ene mi je uničil rotvajler v otroštvu. Nisva se igrala.

Do ponedeljka jih tako ali drugače ne morem dobiti. Torej izgovori? Da jih tako ali tako potrebujem samo za branje? Kar je skoraj res.. lahko pa izvedem oni trik. Pokrijte si eno oko. Si levo oko pokrijem z levico. Pokrijte si drugo.. in samo zamenjam roki, očesa pa ne. Problem je, ker ne znam blefirat. Leče? Da sem se ravno v nedeljo usedla nanje? Ah, če bi malce prej izvedela kaj me čaka, bi še lahko uredila zadevo, tako bo pa treba nekaj skombinirati.

Zdravniškega zaradi izpita? Neee.. za usposabljanje. Najprej so rekli, da se gre za delo, no potem pa smo že prešli na usposabljanje, ki bi sicer naj trajalo nekaj mesecev, a jaz kot jaz imam spet to srečo, da bo trajalo samo do konca leta. Brezveze. Ampak bolje kot nič.

Se že veselim spoznavanja z novimi besedami kot so umor, uboj, kraja, na kraju zločina.. videvati face đankijev in tatov, morilcev in posiljevalcev.

A imajo na naših sodiščih tudi tista kladivca? Še nisem bila v postopku, tako da res ne vem.. samo sprašujem, če mi bo slučajno kaj dolgčas. Doma je še namreč dosti orehov, ki so potrebni obravnave

Moram jih začeti gledati, če ne zaradi drugega pa zaradi prijateljev..

Pošlje mi MMS s sliko jakne, katerega ne dobim, ker je pomnilnik poln. Ga kličem, ker sem bila skoraj prepričana kdo mi je poslal zadevo.. In potem se začne razlaga o jakni, svetli jakni, nekaj podobno kavbojski jakni. Res se je ne spomnim. Res ne! Lahko me obtožite slabe prijateljice.. ampak se je še zmeraj ne, ker MMS še vedno ni prispel.

Prijatelj: Ja ajde no, taka no, Brokeback varjanta.

Kakšna?

Prijatelj: Daj, ne boš rekla da nisi videla najbolj gejevskega filma?

Nisem. Shame on me.

In sedaj čakam da ura odbije toliko, da bo čas za odhod. Kavbojski klobuk sem komaj stišala v torbico!

Shame on you

Drugače pa vse najboljše dragi moj prijatelj.. Tanja ima te rada!

Menda sem že nekje, če ne že večrat omenila da sem tiste sorte ljudi, ki so štorasti. Če nisem.. no, sem. Like ze-lo! In včeraj tako, nič hudega sluteč prinesem v svojo 2×2 metra veliko sobo fen, da si posušim lase. Recimo da je mogoče malo večja kot 2×2, ampak.. tisto malo večja še ne pomeni, da je človek kaj manj štorast. Zato tudi veliko polivanja, butanja.. kakorkoli, da se še bolj zredim, res ni priporočljivo.

Pa si sušim lase.. maham s fenom, maham z rokami, ker nikoli pri sušenju ne uporabljam glavnika ali krtač. In zamahnem proti očesu. Ne s pestjo, ampak z enim od prstov, direktiva v sredin(ic)o mojega očesa. To boli! To tako neverjetno zoprno boli, da sem začnela jokati, čeprav nisem hotela. Iz nosa je začelo kapljati.. Bolelo je še.. hm, nekje 6 ur po tem. In precej pogosto sem potočila solzo. Solzo iz levega očesa.

Ne, včeraj pozno ponoči tukaj ni sijalo sonce. Niti mi ne rastejo rože v očeh..

Hm, ko sem že ravno pri očesih, in dotikanju, zbadanju, tipanju le teh.. Prekleto paniko imam pred tem. Jaz si niti predstavljati ne smem, da mi hoče nekdo z nožem / škarjami / pilico / vilicami izkopati oči. Evo, sem že dobila pipikino kožo. Ampak jočem pa ne. Ne to pa ne.