.. rezerva je pa v prtljažniku

Zakaj ne jemo hišnih ljubljenčkov?

Pojemo svašta. Ni da ni. Od takih, ki skačejo po dveh nogah, od tistih na 4ih, v nekaterih državah pa še tiste korenjake, ki jih štejejo od 6 pa do 100. Mmm, pečene stonoge. Hrusta!

Zgornje vprašanje je zanimalo enega mimoidočega na googlu, in ga je to slučajno pripeljalo na moj blog. Zato se zdaj sprašujem, zakaj za vraga jih ne jemo (pustimo vzhod na strani).

Vem zakaj. Zato, ker to je tako, kot da bi si za kosilo pripravili svojega partnerja. Ok, saj v nekaterih primerih ljudje tudi to počno.. in svoji familiji povedo šele po glavnem rigu in kozarčku rdečega, ki paše čez. Ampak tudi to pustimo ob strani. Ljudje brez partnerjev (ne vsi), in ljudje ki obupajo nad iskanjem (ne vsi), si ponavadi omislijo hišnega ljubljenčka. In pa seveda upokojenci, da imajo za koga štrikat tiny winy oblekice. Največkrat so to psi in mačke. Najdejo se tudi želve, ribe in morski prašički, veveričke etc. etc.. Na njih se navežeš kot na svojega partnerja. Imaš jih rad in jih neguješ, se pogovarjaš z njimi in včasih celo slišiš, kako ti odgovarjajo nazaj. Postane del tebe, in je bitje, ki te razume in te ima rado. Ponavadi je še šikano in tako za crkljanje. Opozarjam: tega nikar ne počnite z ribami na suhem. Raje se jim pridružite v akvariju!

Torej.. tistega ki te razume, ki ga imaš rad in vse to nakladanje.. tistega pač ne poješ, ali?

Sploh pa, zakaj bi imel hišnega ljubljenčka, če pa si lahko v stanovanje ( v bloku!) v banjo pripelješ čisto pravo svinjo in jo tam vzrejaš? Korito za jesti že ima, no, pravzaprav že živi v njem. Stranišče tudi, no, pravzaprav živi v njem.. Ampak kje zaboga se pa lastnik stanovanja umiva? V kuhinjskem koritu? Mislim, da mi ni potrebno pisati, kje so potekale koline.. Ja, resnična zgodba, še bolj resničnih ljudi. Mogoče je pa iskalec zgornjih besed iskal kaj v tem smislu.. kako vzrejati prasca, ne da bi za to potreboval svinjak?

Heh, da ne omenjam kakšen “pes” je mojega zadnjič “napadel”. Pujsast! Na dvorišču privezan na drevo. Pač obično prase. Ja, ni lahka poštarska..

Če so bili to leto IN pujsi.. bomo kaj, drugo leto peteline hodili sprehajat v park?

Oink oink, pa do(o)g apetite vam želim!

Včeraj sem imela baš zanimiv pogovor s starejšim gospodom. Pravzaprav je bil tako star, da se je pomikal kot kakšen polž. Rikverc. A govoril ni tako, nah kje.. usta so ga bila polna

Jaz: Dober dan.

Gospod: Za vekomaj!

J: Umm.. ok, tega še pa res nisem slišala si mislim in mu pomagam pridržati vrata.

G: A delate tukaj?

J: Ne.

G: Kako ne?

J: Noh ja.. delam, ampak samo do konca leta.

G: In, imate dobro plačano kajne, ker pomagate sodnikom, ti kurci imajo pa itak velike plače!?

J: Ne, ne bom dobila veliko, prej premalo.. sicer pa ne pomagam sodnikom, vsaj neposredno ne.

G: A “tapata” gospa še dela tukaj?

J: Pojma nimam, res ne vem, zakaj sprašujete?

G: Zato, ker mi je ta kurba zjebala sistem in naredila veliko napako v enem postopku, sploh pa veliko škode  in tega hudiča babjega živga ne morem videti..

J: Aha..

G: Kaj pa študirate?

J: Zaenkrat nič..

G: Ste pa?

J: Sem.

G: Še boste?

J: Mogoče.

G: Kar dajte, veste.. možgani morajo ves čas nekaj delati.

J: Uhm.. moje tri celice igrajo pikado si mislim in se že hočem posloviti, ko možakar spet udari..

G: Kaj pa jemljete?

J: Ha? Kako kaj jemljem?

G: Ja kaj jemljete?

J: Ma mater, če delam v stavbi zraven centra za pomoč odvisnikom, še ne pomeni da sem sama zafiksana.. ali izgledam tako ali kaj? Droge mislite? Neeeee!

G: Pa bi morali veste!

J: Kaj, kako? Drogirati se? Ne razumem vas..

G: Ne droge, za učenje bi morali jemati.. Lecitin!

J: Ehm.. Ali pa če bi mi direktno povedali, da sem neumna kura in da naj vam že izginem izpred oči, bi bilo boljše.. si seveda spet mislim sama pri sebi.

J: Ja nič gospod, adijo!

G: Za vekomaj!

Torej.. bodite pozorni, ko vas nekdo hoče poslati po te kapsule v lekarno. Sicer bi pa prej ali slej vsak ugotovil, kaj mu človek hoče s tem povedati.. če ne prej, pa ob prebiranju navodil za uporabo in o tem, kaj to sploh je: Lecitin je naravni vir dveh vitaminov skupine B: holina in inozitola, ki varujeta živčevje pred motnjami in sta bistvena za ohranjanje mentalnih in intelektualnih sposobnosti.

Samo toliko da veste.. človeka ne več pošiljati v pičko materino, ampak po Lecitin v lekarno!

Zadnje čase je očitno čas živih spominov..

Nedolgo nazaj sem srečala bivšo sošolko iz OŠ, s katero sva bili kot rit in srajca. Razumeli sva se odlično, in brez nje je bil v šoli živ dolgčas. Ga je znala pihniti, zato sva se tudi tako poklapali. In vse od valete dalje, se mislim da nisva več videli. Vse do pred cca. tednom dni. Obnemela sem jaz, obnemela je ona. Izmenjali sva si tel. številki.. in ugotovili, da je niti ena od naju ni zamenjala od takrat. Kakorkoli, upam da se najdeva v prihodnje in malce nadoknadiva.. Minilo je nekje 9 let. Preveč.

Pred kratkim sem stopila tudi v stik z mojim drugim plesalcem. Prvi je bil tisti na valeti, ta, drugi pa na maturantskem plesu.. hitro sva se dogovorila, da si končno izmenjava vse slike in video posnetke, ker do sedaj pač nisva imela časa. Časa nisva imela približno 5 let! Ah, žalostno..

No.. včeraj.. včeraj pa me pozdravi on. Ni mi bilo jasno kdo in zakaj, saj sem v drugem mestu med nepoznanimi ljudmi, v stavbi, kjer se usposabljam in kjer ne poznam nikogar. Ampak ga. Njega. Moj prvi. Moj čisto čisto prvi. Poljub. In fant. In.. ja, to je bolj ali manj vse. Hmm, kaj bova pa midva nadoknadila? Glede na to, da je bil prvi sva skupaj preživela bolj malo časa. Ga bova pa zato sedaj mogoče malo več, ker tako dober kot je, smem biti njegova sopotnica na vožnji do službe in nazaj. Bil je moj prvi davnega leta.. pfff, em, ‘98? Tu nekje.

Kaj pa danes? No, danes pa sem po uf uf uuuuf letih spet imela priložnost, oz. je bila nuja.. tipkati na pisalni stroj. Groza. Ko si misliš, da kaj lažjega pa ne.. o ja, ni tako lahko. Sploh ko si enkrat navajen na tole stvarco, na katero pravkar tipkam. Težko je nekaj napisati na črto, ki je že narejena. Pa ponavadi nekaj zadeti meni ni bilo problem, ampak tole.. Saj tipkati ni težko, zadeti črko na črto, to je problem. Kot otrok sem ga imela. Takšnega rdečo belega. To.. to je pa res že ogromno let nazaj. 13? Mogoče še več.

Ah spomini.. enostavno jih moraš imeti rad. Kot osebke, ki v njih nastopajo.

Se še sedaj dobro spominjam kraja, kjer sem se poljubila s tistim zgornjim, mojim prvim.. Pa tudi točno vem, kateri komad je igral v ozadju

Zakaj imamo ljudje probleme? Ja zato, da se jih reši, in da nam ni dolgčas.. Torej recimo, da so zadeve urejene, dolgčas mi ni. Kako za vraga mi bo, če se moram takoj ko vstanem v tavelikih copatah drajsat do kuhinje, da skuham mojo dozo kave? Moj so-sleeper ima pač zadnje čase navado, da mi krade copate. Dobro vem zakaj. Zato, da o njih ne bi imela slabega mnenja, oz. da o določenih osebkih ne bi tako mislila. Še vedno je govora o hišnih copatah, ki imajo kar nekaj skupnega s tistimi drugimi. Manjši so, lažji so, bolj so prebavljivi. Večji kot so, bolj težko jih prenašam.

Kakorkoli, življenje poteka vse prej kot pa umirjeno. In spet imam problem. V ponedeljek imam zdravniškega. In tam.. med drugimi preverjajo tudi vid. Problemov ne bi bilo, če bi imela res super vid, tako ga pa nimam. Na desno oko vidim slabše. Očala? Ahm, imam, nekje globoko v predalu zlepljena s selotejpom. Stara nekje 10 let. Tako kot na vsaka, sem se tudi na te usedla. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi vsakih sončnih ali teh z dioptrijo uničila na takšen način. Hmm.. le kje bi bile, škr agjg. Ooo, v moji riti. Just great. Ok, priznam, ene mi je uničil rotvajler v otroštvu. Nisva se igrala.

Do ponedeljka jih tako ali drugače ne morem dobiti. Torej izgovori? Da jih tako ali tako potrebujem samo za branje? Kar je skoraj res.. lahko pa izvedem oni trik. Pokrijte si eno oko. Si levo oko pokrijem z levico. Pokrijte si drugo.. in samo zamenjam roki, očesa pa ne. Problem je, ker ne znam blefirat. Leče? Da sem se ravno v nedeljo usedla nanje? Ah, če bi malce prej izvedela kaj me čaka, bi še lahko uredila zadevo, tako bo pa treba nekaj skombinirati.

Zdravniškega zaradi izpita? Neee.. za usposabljanje. Najprej so rekli, da se gre za delo, no potem pa smo že prešli na usposabljanje, ki bi sicer naj trajalo nekaj mesecev, a jaz kot jaz imam spet to srečo, da bo trajalo samo do konca leta. Brezveze. Ampak bolje kot nič.

Se že veselim spoznavanja z novimi besedami kot so umor, uboj, kraja, na kraju zločina.. videvati face đankijev in tatov, morilcev in posiljevalcev.

A imajo na naših sodiščih tudi tista kladivca? Še nisem bila v postopku, tako da res ne vem.. samo sprašujem, če mi bo slučajno kaj dolgčas. Doma je še namreč dosti orehov, ki so potrebni obravnave

Nekdo ki mi je pri srcu, je za svoj rojstni dan prejel posebno darilo. Mene je enostavno fasciniralo. Zakaj?

Ker je dejansko uporabno.. ni stvar, na kateri bi se leta in leta nabiral prah. Je zelo uporabno in zabavno. Domiselno in nevsakdanje. Daje ti možnost izražanja na ogromno načinov. S seboj ga lahko  vzameš pod tuš (pravzaprav ga moraš), na sprehod.. po njem rišeš, pišeš, ga žvečiš, vržeš ob tla..

Govorim o tejle zadevi - Wreck this journal, dnevniku, v katerem vas čaka veliko pustolovščin!

In veliko izzivov, ob katerih vas bo verjetno bolelo srce..

Naloge, ki te čakajo v dnevniku si izbiraš naključno. Dobro je tudi, da tiste ta težje naloge hraniš za konec, ker če boš že kar na samem začetku vzel/a dnevnik pod tuš, ga vrgel/vrgla z visoke stolpnice ali peljal/a na sprehod, je precejšnja možnost, da se ti že na samem začetku po malem razleti.

Zdi se mi več kot odlično darilo. Vsaj jaz bi ga bila zelo vesela. Nekaj drugačnega.. Ampak preden ga vi komu podarite, se prepričajte, da mu angleščina ne dela prevelikih preglavic. In darila mu nikar ne pošljite po pošti! Na koncu, ko so vse naloge v dnevniku opravljene, mora lastnik dnevnika to narediti sam. Svoj dnevnik poslati sam sebi