.. rezerva je pa v prtljažniku

Hja.. ko takole razmišljam, točno vem zakaj se ji tako reče. Ampak poleg pridevnika slepa bi jaz dodala še pridevnik gluha. In besedo copata. Hm.. pravzaprav imam v mislih ime in priimek.

Dragi in drage, to je bilo od filozofiranja vse, sedaj pa k malo resnejšim zadevam.

Se sprehajam po trgovini, ko me seveda napade smeh. Mati se mi čudijo, jaz pa ji s prstom kažem na tiste pločevinke. Tušmobil energy drink? Say what? Mogoče kdo ve, kdaj misli pa Mobitel pekarno odpret?

Se sprehajam dalje, ko zagledam polico na kateri piše: Kofeinski napitek, ki vsebuje kofein. A je samo meni to skregano z zdravo pametjo? Dobro, vem da obstajajo nekofeinske kave, etc. žnjr.. Ampak tole se pa bere kot: Goveji golaž, ki vsebuje govejo meso. Jah neeee, kakšen bo pa goveji golaž? Iz piščanca?

Zaključek te objave in današnjega razmišljanja (kar ga pač sploh premorem ob vsem sranju, ki se mi dogaja):

Slepa ljubezen in skregana pamet imata dosti skupnega. Ko si slepo zaljubljen, ne vidiš nikogar drugega.. ne poslušaš nikogar drugega in se sploh ne oziraš na okolico. Zato je pa tudi gluha. O tisti copati vmes raje ne bom.. pa tudi o amortus pijani ženski¹, ki je mojega moškega “spravila” od hiše ne. Tudi o tem, da od sobote dalje spim sama. Ne bom, ker je skregano s pametjo.

Raje ne bom nič, čeprav sem včeraj napisala grozno dolgo objavo, ki je vsebovala toliko besa in jeze kot še nikoli prej.

Mimogrede, če potrebuje kdo kakšen scenarij za slovensko limonado naj pove, imam na zalogi. Čeprav se mi dozdeva, da bi glavnega akterja težko našli.

1. ki si tega naziva nikakor ne zasluži [rikverc↩]

Na tem mestu se klanjam osebi, ki je v znak protesta svojega mobilca zagnala nekje do Francoske Gvajane. Pa čeprav sva se zaradi tega v mestu lovila skoraj eno uro.. klanjam se, ker še ima očitno toliko pameti, da ve, da mu ni potrebno biti na razpolago vsako jebeno minuto njegovega življenja. Klanjam, ker je z besedami poslal človeka v 3pm.

Ne resno, kaj je z nekaterimi, da morajo klicati vsako minuto, uro. Da morajo vprašati vprašanje, na katerega sploh ni odgovora. Na vprašanje, ki nima smisla. Na vprašanje, ki si ga lahko samo tisti nekdo izmisli..

Mislim resno, človek še dobro ne pride domov, pa se ga že nadleguje, kaj počne, kaj bo jedel, zakaj bo jedel, kam bo šel, zakaj bo šel. Pa WTF no? Ljubosumje očitno res nima meja. Razumem pare, ki se gredo nek love preko Jadrana. No, pravzaprav jih ne.. ampak razumem, da se slišijo večkrat na dan kot enkrat, to vsekakor. Ampak da ti živiš s človekom, si skupaj vsako jebeno minuto, ker ga tako ali tako ne izpustiš izpred svojih oči.. in da ga moraš kljub temu na dan še poklicati najmanj 10x? Da ga moraš preverjati in mu še tiste lepe trenutke, ko končno lahko diha pokvariš.. no, tega pa ne razumem.

In ne razumem človeka, ki to lahko mirno prenaša, ki se mu da odgovarjati na bizarna vprašanja, ki se mu sploh da javljati na telefon in dajati neke brezvezne odgovore in imeti jebeni alibi, da ni slučajno kje drugje kot doma.

Še obstaja upanje. Pa ne za te, ki non stop gnjavijo, ampak za metalce teh stvorov. Ti stvori so čisto nekaj drugega kot pa tehnologija, preko katere se slišiš in pogovarjaš. Postali so izgovori in razlogi, alibiji in preverjanje.

Močno upam, da tole ni spešl edišn. Ti ga samo *ukni, pa naj se gre oni drugi jodlarijo če zna

Spim, tako kot ponavadi ob sobotah dopoldne, nakar nekaj dobesedno poleti čez moja vrata in začne brskati po predalu. Po edinem predalu, ki ga pravzaprav ima moja soba..

Kaj pa iščeš?

Barvice.

Barvice??? Komaj izmotam barvice iz prenatrpanega predala in mu jih dam še zmeraj z napol zaprtimi očmi.

Spavam dalje, nakar čez nekaj minut spet še z večjo brzino prileti v mojo sobo, in spet odpre predal..

Pa jaooo, kaj spet? Šilček?

Ne, tisto ko je za črte delat!

Am, ravnilo mogoče? Na, tu. Idi, ne šnofiri več.

Saj verjetno veste, kaj pomeni edini predal v sobi poleg tistega, kjer je nametano vse kablovje od računalnika in vsi stari diski, pozabljene kamerce in ostala krama..?¹

Ukradeni kondomi, ki jih včasih zmanjka ob nepravih trenutkih.. In kolikor vem, ima moj oče odličen spomin

In očitno tudi preveč časa ob tako zgodnji uri.. Le kaj je risal?

1. Ne, jaz v sobi nimam omare ali karkoli podobnega temu. Kaj jo pa naj dam, obesim za luster? [rikverc↩]

Zakaj ne jemo hišnih ljubljenčkov?

Pojemo svašta. Ni da ni. Od takih, ki skačejo po dveh nogah, od tistih na 4ih, v nekaterih državah pa še tiste korenjake, ki jih štejejo od 6 pa do 100. Mmm, pečene stonoge. Hrusta!

Zgornje vprašanje je zanimalo enega mimoidočega na googlu, in ga je to slučajno pripeljalo na moj blog. Zato se zdaj sprašujem, zakaj za vraga jih ne jemo (pustimo vzhod na strani).

Vem zakaj. Zato, ker to je tako, kot da bi si za kosilo pripravili svojega partnerja. Ok, saj v nekaterih primerih ljudje tudi to počno.. in svoji familiji povedo šele po glavnem rigu in kozarčku rdečega, ki paše čez. Ampak tudi to pustimo ob strani. Ljudje brez partnerjev (ne vsi), in ljudje ki obupajo nad iskanjem (ne vsi), si ponavadi omislijo hišnega ljubljenčka. In pa seveda upokojenci, da imajo za koga štrikat tiny winy oblekice. Največkrat so to psi in mačke. Najdejo se tudi želve, ribe in morski prašički, veveričke etc. etc.. Na njih se navežeš kot na svojega partnerja. Imaš jih rad in jih neguješ, se pogovarjaš z njimi in včasih celo slišiš, kako ti odgovarjajo nazaj. Postane del tebe, in je bitje, ki te razume in te ima rado. Ponavadi je še šikano in tako za crkljanje. Opozarjam: tega nikar ne počnite z ribami na suhem. Raje se jim pridružite v akvariju!

Torej.. tistega ki te razume, ki ga imaš rad in vse to nakladanje.. tistega pač ne poješ, ali?

Sploh pa, zakaj bi imel hišnega ljubljenčka, če pa si lahko v stanovanje ( v bloku!) v banjo pripelješ čisto pravo svinjo in jo tam vzrejaš? Korito za jesti že ima, no, pravzaprav že živi v njem. Stranišče tudi, no, pravzaprav živi v njem.. Ampak kje zaboga se pa lastnik stanovanja umiva? V kuhinjskem koritu? Mislim, da mi ni potrebno pisati, kje so potekale koline.. Ja, resnična zgodba, še bolj resničnih ljudi. Mogoče je pa iskalec zgornjih besed iskal kaj v tem smislu.. kako vzrejati prasca, ne da bi za to potreboval svinjak?

Heh, da ne omenjam kakšen “pes” je mojega zadnjič “napadel”. Pujsast! Na dvorišču privezan na drevo. Pač obično prase. Ja, ni lahka poštarska..

Če so bili to leto IN pujsi.. bomo kaj, drugo leto peteline hodili sprehajat v park?

Oink oink, pa do(o)g apetite vam želim!

Stari, ne prijemlji me za fukročke, bemti!

Za kaj?

Za fukročke ti pravim!?

Me gleda kot tele v nova vrata, nakar pade obrazložitev kaj to je, in kje je, ter kaj se s tem počne. In kaj ne! Sledi seveda smeha polna skleda, prav tako občutno več dotikanja..

Mnja saj, kaj si pa češ. Nekateri ne vedo kaj je to recesija. Če že vedo, jo zamenjujejo z depresijo in furajo safr, tako kot tisti, ki vedo kaj je recesija. Stvar je ista, le razlogi so drugi. Kar pač itak nima veze.. EMOti so pred časom, in če v teh hudih trenutkih to ne postaneš si na veliki izgubi. Krvi, ne denarja. Nebuloze, vem. Ampak da ne veš, kaj so to fukročke?

In potem nič hudega sluteč grem na stranišče, čeprav sem se že ničkolikokrat zaklela, da piva več ne pijem. Ne takrat, ko vidim da je v smeri stranišča in nazaj gužva za popizdit. Grem, pridem, čakam. Pol ure. Jebeni zastoji. Poplava vsepovsod. Bejba vpije iz sekreta, da je zmanjkalo papirja, in da naj ji ena posodi robce. Stara, šparam na robcih, zato letim na moškega po papir. Tam ga je vedno polno. No, papirja ni bilo polno. Je bila pa zato polna školjka. Do vrha. Aaa.. jasno kot beli dan od kje poplava.. In skoraj polna moja usta. Uredim zadevo in hop, nazaj v družbo.

In ko greš prvič po pivu.. si ga najebal. Moraš iti še drugič. Sfuram skozi gužvo, stopim v poplavljen sekret, spet. Vrste ni. Ko odprem vrata sekreta, sem imela spet polna usta. Pa jebemti baba nagravžna, kako ti rata se tako usrat, da je vsega polno po zunanjem delu školjke? Packa babja, upam da si si obrisala hrbet.. Ali pa da si kasneje dala vsaj tako, da si bila zgoraj. Smili se mi moški, ki te je položil na svoje rjuhe. Spet polna usta, zadržala sem komaj, tako kot sedaj, ko se spominjam prizora.

Pila nisem več, začuda me kasneje niti ni tiščalo kam.. Sledi pohajkovanje po mestu, fotkanje in smeh ob pogledu intervencije v avtomobilu, ki se v eni uri dvakrat zapelje po PIKINEM trgu okoli smrečice. PIKIN TRG? Kam je šel oz. bo šel TITOV? Spomenik je še tam. Bo še tam. Ne se hecat no, ga mislijo zamenjati s Piko Nogavičko in njeno opico na rami? Nene, to se ljudje hecajo ane? In ja.. intervencija okoli smreke. Da kdo ne ukrade tiste huge smreke?

Kebab, taksi, domov. Komaj, saj sva na tistem hinavskem levem ovinku skoraj poletela naravnost in da bushes.

Ugotovitev dneva: Stvar s sranjem in stranišči ne bo nikoli zastarela.

Nasvet dneva: Ne pozabi obrisati hrbta!