.. rezerva je pa v prtljažniku

Nos zna biti taka zelo komplicirana zadeva. Že tako je veliko uporabnikov (hm, lastnikov mogoče?), ki z njim niso zadovoljni, in si ga po malem spremenijo. Ali ker je prevelik, malce krompirjast, povzdignjen.. Vsi pa bi radi imeli tistega sweet majhnega, kužkastega noska. To še gre spremeniti, ampak kaj pa, ko pride do prehlada? Ne moremo kar na operacijo, da bi nam nekaj odrezali, ali celo zamašili poti, po katerih vsake toliko kaj pricurlja ven. S tem se moramo spoprijeti.

Užitek je gledati ljudi.. no, ko si brišejo nosove. Ni to moj fetiš, ampak samo dokazovanje, da imam prav. Postopek pri vsakemu drugemu, če ne že skoraj pri vsakemu je bolj ali manj isti. Ko čutiš, da je potreba da se upihneš, izpihneš, izprazniš.. lepo sežeš po packu robčkov, ali po tistemu iz blaga. No, tega bolj uporabljajo moški in pa starejši ljudje. Prisloniš ga na nos in se upihneš. In pazi, sedaj pride najbolj zanimiv del brisanja nosu. Ko si ga posameznik obriše, skoraj VEDNO pogleda kaj mu je uspelo izločiti. In mater je to apetitlih, sploh če ravno stojiš za tistim, ki si briše nos! Po pogledu se še enkrat upihne, ali pa ga lepo zloži in da v žep, rokav, ga vrže stran. Rokavi.. Zakaj v rokav? Saj oblačila imajo žepe. Moške hlače so še vedno imele žep, in ženske.. no, mi imamo za to torbice kajne? Zakaj za vraga potem rokav? Ker, kaj če ga ne zložiš dobro, in je vsebina.. no, malce tekoča? Niti nočem pomisliti.

Prav fino je tudi včasih koga zalotiti, ki kihne malce premočno, ob sebi pa tisti trenutek nima robčkov. No, v takšnih primerih pa rokavi še kako prav pridejo. Zato nekateri še v takšni vročini, vedno nosijo okoli pasu zavezano majico ali jopo z dolgimi rokavi.

Nekateri parčki, ali pa prijatelji so tako zelo močno navezani drug na drugega, da morajo vsebino dejansko deliti z njimi. Hja, tudi prav, samo da ne vključuje mene.. tako kot me je takrat, ko sem bila na prvem zmenku z nekom, ki je imel blazen fetiš na brisanje nosov. In jaz sem bila prehlajena. Imela sem robčke, tudi dolge rokave. A sem raje vklekla vase. Ja, še ena izmed opcij, če ste slučajno med tistimi, ki svoje telesne izločke raje zadržijo zase.

Kakorkoli, robčke je vedno dobro imeti s seboj, tudi če nisi prehlajen/a. Saj dobro vemo, kako je s stranišči in tistimi rolicami papirja, ki jih včasih zmanjka ob res nepravem času. Prav pridejo robci. Ampak bodite pametni, nikar ne sezite po mentolovih!

In ali ste vedeli, da so leta 2006 oblasti indijske zvezne države Kerala sprejele zakon, s katerim so prepovedali pljuvanje in brisanje nosu v javnosti, s čimer naj bi po besedah predstavnika oblasti S. M. Vijayananda preprečili širjenje nalezljivih bolezni?

Komaj, da sem preživela včerajšnji dan. Maček takšen, kot že dolgo ne. In the best part of the day? Dve uri stanja na pokopališču. Večino sem strmela v tla in nekam daleč v oblačno nebo. Sem tudi molila, seveda. Molila za dež, da bi lahko zapustila dogodek, kjer so prisotne vse znane face.. in kjer jaz izgledam kot ena zafiksana narkomanka, ki je tik pred odhodom vzela eno dozo. Oči so komaj da bile odprte, stanje je bilo levo desno. Če me je kdo dlje časa opazoval, je sigurno mislil, da si pojem YMCA in da se mi pleše. Pred odhodom sem oblekla belo jopo z nekimi karami, ampak sem se kasneje preoblekla v črno.. zguljene kavbojke in črne patike. Izgledala še toliko bolj.. jaz, na običajen dan, in ne na praznik, kjer so bili vsi slabe volje zaradi lepega vremena, ker posledično zaradi tega niso mogli obleči novih plaščev.

Ker je naš g. Župnik malce predebel, se je maša zavlekla čez eno uro in 15 minut. Približno. G. Župnik je namreč tako predebel, da se zasopiha, ko gre od oltarja do oltarja. Ko poklekne.. in the funny part, ko govori. Dejansko mu zmanjkuje sape. Zato je tudi blagoslovil le del pokopališča, ker mu dolga hoja tudi ne leži kaj preveč. Niti petje. Ko se ljudje začno dejansko glasno smejati, veš, da je čas, da se izključi mikrofon. Hvala tistemu, ki se je to spomnil, pa čeprav prepozno.. škoda je že bila narejena.

Če me je kdo videl.. super, jaz nisem nikogar.

Četrtkove ugotovitve: Ljudje, mislim da je čas da preverite vaše dimnike! Mene ni treba opozarjati, da vam občasno zagori, in da naj bom pazljiva če bom tam kje okrog letala.. ker pač nočete biti vi krivi, če mi slučajno metla zagori. SMSajte dimnikarju!

Petkove ugotovitve: 1 Sem dober gostitelj! Še dobro se ne vsedeš, ti že režem sir in ti pod nos pomolim tuno s koruzo in.. fižolom? Ja. 2 Čeprav si doma, je včasih še ta kopalnica prekleto predaleč. 3 Ker je kopalnica predaleč, za kazen spiš v dnevni sobi. 4 Še enkrat si odličen gostitelj, ker gostu dovoliš spati v tvoji postelji. 5 Če veš, da boš zvečer pijan, nekaj ur prej ne čisti kopanice. In hodnika. Se ne splača.

Včerajšnje ugotovitve: 1 Potrebujemo nekaj novega. Recimo župnika. Kakšnega mladca, ki je hiperaktiven, hitro govori in.. je nasploh hiter no.  2 Ob hudem mačku naj ti nihče ne omenja zaseke. 3 Ugotovila kako pregnati glavobol. Z ogledom filma E.T. Nostalgija.. in solze. Jah vem, ampak nimam si kaj pomagati. Če je pa šel domov. Spet!

Nekdo ki mi je pri srcu, je za svoj rojstni dan prejel posebno darilo. Mene je enostavno fasciniralo. Zakaj?

Ker je dejansko uporabno.. ni stvar, na kateri bi se leta in leta nabiral prah. Je zelo uporabno in zabavno. Domiselno in nevsakdanje. Daje ti možnost izražanja na ogromno načinov. S seboj ga lahko  vzameš pod tuš (pravzaprav ga moraš), na sprehod.. po njem rišeš, pišeš, ga žvečiš, vržeš ob tla..

Govorim o tejle zadevi - Wreck this journal, dnevniku, v katerem vas čaka veliko pustolovščin!

In veliko izzivov, ob katerih vas bo verjetno bolelo srce..

Naloge, ki te čakajo v dnevniku si izbiraš naključno. Dobro je tudi, da tiste ta težje naloge hraniš za konec, ker če boš že kar na samem začetku vzel/a dnevnik pod tuš, ga vrgel/vrgla z visoke stolpnice ali peljal/a na sprehod, je precejšnja možnost, da se ti že na samem začetku po malem razleti.

Zdi se mi več kot odlično darilo. Vsaj jaz bi ga bila zelo vesela. Nekaj drugačnega.. Ampak preden ga vi komu podarite, se prepričajte, da mu angleščina ne dela prevelikih preglavic. In darila mu nikar ne pošljite po pošti! Na koncu, ko so vse naloge v dnevniku opravljene, mora lastnik dnevnika to narediti sam. Svoj dnevnik poslati sam sebi

Tisti ki me spremljate, veste da nisem privrženka nedelj. Prav tako vseh praznikov, ki se mi zdijo enaki nedelji. Dobro, kot otrok sem se res veselila dedka mraza in velikonočnih praznikov, sedaj pa.. če se le da, jih preživim tako, kot navaden dan. Ampak ne gre. Rompompomu okoli njih se je težko izogniti.

Prihaja prvi november, in vsi dobro vemo, koga se na ta posebno specifičen dan spominjamo. Že teden dni prej je vse v pripravah. Ljudi na grobovih se tare, mrzlično se kupuje ikebane in nov pesek, se čisti nagrobne plošče in ureja grobove, prižiga sveče.. Takšne gneče kot je sedaj na pokopališčih ni nikoli. Razen na prvega novembra.

Meni se zdi to ena sama komedija. Zakaj na čisto običajen dan ni toliko ljudi na grobovih, zakaj se na navaden dan ne spomnimo, da bi kupili prekleto drago ikebano in drage sveče, sveže rože..? Dobro, saj nekateri se, ne rečem da ne, a toliko ljudi, kot to počne sedaj pa absolutno ne. Se ob vsem tem sploh imajo čas spominjati na pokojne?

In ko pride dan, ko se vsi zberemo na pokopališčih je še večja komedija. Tam vidiš ljudi, katere prej že dolgo časa nisi videl. Znance, sosedovega sina, ki nikoli ne zapusti hiše.. žalostno, ampak tudi svojo žlahto. Prav “smešno” je, da se rokujem s sorodniki na 1. novembra vsako leto. Ker se vidimo samo takrat.. in nismo edini, takih je ogromno, ki jih zbliža dan spomina na mrtve. Dan, ki je posvečen samo njim.

Pa ni posvečen samo njim, prej čemu drugemu. Evforiji, da bo ja vse tipi topi. Temu, kaj obleči, ko se boš prikazal pred toliko ljudmi. Dnevu, ko boš videl teto po mamini strani, ki je ne maraš in priprave na to, kako se jo boš izognil..

Tisti, ki redno obiskujejo počivališča svojih pokonjih dobro vedo o čem govorim. Ti se vedno srečujejo z enimi in istimi osebki na pokopališčih. A na prvega novembra je tam še na stotine drugih, ki jih vidijo samo na ta dan, nikoli prej, nikoli pozneje.

Naš kraj je majhen, torej tudi pokopališče ni ne vem kako veliko. Ljudje se bolj ali manj poznamo med seboj, če nismo sosedje, prijatelji ali sorodniki smo pa vsaj znanci. Na ta dan smo skoraj vsi na kupu.

In kaj se ti od tega dneva najbolj vtisne v spomin? Pridiga? Ne. Čveke. Kdo je bil tam in kdo ne, kaj je imel kdo oblečeno, katera bo katerega vzela, kdo je prenehal piti, kakšno prekrasno ikebano so imeli na sosedovem grobu..

Če bi vedela da me danes čaka športni dan, bi si oblekla šuškavo trenerko, fejk Amidaske in bele štumfke. S seboj pa bi imela spodnji komplet.

Ko človek misli, da mu avtobus ne more uiti na tako zelo mali avtobusni postaji.. no, se prekleto moti. Ker mu lahko. Vozijo itak tako poredko, kot je poraščen ljubavni tepih Damjana Murka. Pa zakaj zaboga imajo tiste table spredaj, za reklamo? Če gre avtobus via Velenje, naj piše da gre v Velenje, ne pa nekam v tri šiške materne! Zaradi zamude sem pila najslabši kapučin vseh časov! Pa tegale tudi nisem mogla preslišati:

Mama otroku: Ko prideva domov, boš pa očiju nekaj narisal kajne?

Tamali: Kateremu?

–

Pa zakaj se ne vem, ne obvesti krajane en dan prej, da bo del ceste zaprt zaradi asfaltiranja, in da je obvoz? Ali pa vsaj tabla obvoz bi že bila dovolj! Mislim, mal mi je bilo smešno se sprehajati med tistimi vsemi, ne našimi slovenskimi ljudmi in njihovimi opazkami. Ok, saj vmes sta se našla dva, ki sta mi celo ponudila prevoz od tam naprej, kjer je me odložil res huuuuuud taksist, ki najprej sploh ni vedel kam me mora peljati. In ravno ko sva se zadebatirala, maha tisti človek ven iz bagra, da ne moreva dalje. Pa da se mu roka nekam zatakne!

Ni mi preostalo drugega, kot pešačenje.

Bi se kdo stiskal? Dišim po prahu¹ , izpušnih plinih in mmm.. asfaltu. Moram v naslednjih dneh it pogledat, če sem pustila kje kakšen dober odtis čevljev, ker na momente je tisti pas makedama ob cesti bil občutno preozek. Sicer pa, kako bo človek stabilen po dveh urah spanca?

Aja.. v mestu sem srečala enega mimoidočega, ki je imel zelo fejst torb(ic)o, katere imam čisto slučajno tudi sama doma, pa sem jih imela namen uporabit, ampak imam pomisleke.. No, vsebina njegove se verjetno razlikuje od teh pri nas doma.

Zaštitna maska, zaštitni ogrtač, prvi zavoj individualni in uputstvo za upotrebu.

Če dobro pomislim, bi mi tako maska kot ta folija, ki zgleda kot tista za mrtvece, prav prišla med hojo po žerjavici²

Pa še do Halloweena ni dolgo, tako da me verjetno ne bi čudno gledali.

Verjetno!

Hmm.. mimogrede, kaj bi pa vi postavili v takle sodoben kompletek? Jaz ciljam na en srednje velik kamen, osvežilne robčke, obliže, pilico, sekundno lepilo, rezervni mobilni telefon, par svežih gat in nogavic, termovko..

Opombe, opombice..

1. am? [rikverc↩]
2. beri ravno vlitem asfaltu [rikverc↩]