Pospravila sem vse v torbico, vstala in šla.. najprej proti stranišču, potem pa domov. Na stranišču se obrnem v levo in tam stoji z iztegnjeno roko proti meni. V njej moj fotoaparat. Jooooj, hvala hvala hvala! Nič ni rekel. Grem do šanka in natakarju naročim, naj nese modelu kar pač že pije.

Očitno me je zmedla striptizeta, ki je s svojo ritjo šejkala pred prijateljičino glavo. In se ob tem enkrat kar dobro tlesknila po njej :mrgreen: Mene je samo pobožala pri svojem mimohodu. Ko sva se včeraj vsedli, se nama taaaako ni dala premakniti riti v kakšen drug lokal. No, pa še zabavno je bilo opazovati pubece, ki so prvič videli ženske prsi.

Pred leti v Ljubljani: iz kave do avtočka, vmes postaja na stranišču v Plečnikovem podhodu. Ker kasirajo, sem kakopak morala izvleči denarnico. Grem na stranišče, denarnico položim na kotliček, opravim zadevo in grem.. Doma, v Velenju ugotovim, da je ni. Nekaj mozganja, nakar mi uspe priti do zaključka kje je denarnica ostala. Obrnem ves internet naokrog, ker se mi sanjalo ni kaj je to za en podhod.. ko sem to ugotovila, sem komaj našla, katero podjetje ima čez tista stranišča etc žnjr. Kličem, se nekaj na pol dogovorim, da se me pokliče nazaj, v primeru da se najde. Ker do tistega časa se pač še ni. Moški pokliče, reče da se je našla in da jo bo poslal. Jupiiii, super ste, hvala. Pa kar na moje stroške gospod!

Komplet denarnico sem dobila čez nekaj dni. Z dodatkom. Zraven je bila tista mini sweet čestitka, ki jo imam še zdaj nekje shranjeno. Gospod je videl na osebni, da imam rojstni dan. Seveda sem bila zelo pozitivno presenečena.

Pred pred leti na nekem koncertu pa sem izgubila dijaško izkaznico. Ali osebno. V bistvu se ne spomnim več, vem, da je niti nisem pogrešila.. ko je prišla domov kuverta z mojim imenom in izgubljeno stvarjo v njej, sem šele opazila. In tisti živo zeleni pildek, na katerem je pisalo, da jo je punca našla in da mi jo sedaj vrača.

Včasih ima človek res večjo srečko kot pa pamet. Ampak včasih pa preprosto naleti na osebo, ki je poštena in zna človeku res polepšati dan. Pa čeprav zaradi svoje lastne neumnosti.

Ko izgubim, če jo.. glavo, je prosim nikar ne pošiljajte na domač naslov. Mene ne bo doma, da bi zadevo lahko prevzela. Koga drugega lahko pa kap. Bad hair day :lol:



3 odgovorov v “Ko ti lastna neumnost polepša dan”

  1.   ana. pravi:

    jst se pa iskreno ne morem spomnat, da bi kdaj karkoli izgubila. razen kljucev, te smo itaq vsi kdaj zgubli.
    mogoce pa se ne spomnem, ker imam pac spomin zlate ribice. dajmo zivet v prepricanju, da ne izgubljam stvari, moze? :P

  2.   Tan!a pravi:

    ana. ne pa nismo. Ključev pa jst še nisem (premlevam če sem..), nop, nisem :P
    Uspeva mi predvsem s kakšnimi listinami to počet, pa s špangicami za v lase..
    Govori zlata ribica no.1 :D

  3.   termie pravi:

    Hmmm… več sreče kot pameti… Ponavadi take zadeve zelo hitro (beri: v parih minutah) dobijo noge…

Komentiraj