Arhiv za Februar, 2009

YouTube slika preogleda
Jst se kr ne morem nehat smejat :mrgreen: Poba je hud!

EDIT: Morš bit subskrajban na DesnoStranJajca!

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Ponedeljeeeeek. Oz. vikend se je začel. Hja no, nekateri imamo stvari obrnjene malce na glavo :)

Mimo je šel baje nek “praznik”. Valentinovo? Pozabila, popolnoma.. če v petek ne bi preletela na hitro novičk, niti vedela ne bi, da je petek trinajsti. Če ne bi prebrala vseh oslarij, ki se ti lahko naredijo samo na ta dan, bi ta dan dojemala kot vsak drug dan. Ampak ne. So mi te novice v glavo vteple, da se bo zgodilo nekaj groznega.. malo sutra. V momentu sem pozabila kaj sem prebrala.. tako tudi v soboto pozabila, da je valentinovo. Ker sem mojmu že nekaj časa nazaj rekla, da naj si s tem ne beli glave, ker mi je total brezvezen datum. Ampak me je spomnil nanj.

Ejo, rože sem ti kupil!

Aja? Kakšne?

Ja.. umetne,

Reeees?

Ne.

In smo se smejali, ter jokali in do suhega nategnili.

S soimenjakinjo, s katero sva si skoraj v žlahti (beri, dejta z bratom od mojega že od pamtiveka), in s katero ob vikendih tudi občasno skupaj delava sva ugotovili, da imava marsikaj skupnega. Recimo to, da defenitivno potrebujeva eno dobro kozmetičarko. In ime. Pa mogoče bodočo taščo in zeta. Priimek. I could bitch about this on and on.. Torej kozmetičarko. Ma kaj smo ženske res malo prismuknjene? Nas te TV bejbe in družba res silijo v britje takšnih in drugačnih delov telesa? Mislim, ne dobesedno sili, ampak posiljuje, češ.. bodi lepa, ne bodi poraščena, bodi smooth as a baby, naredi tako, da bo na svetu vse več pedofilov.. Britje nog, pa tamale, pa pod pazduho, pa puljenje obrvi, pa nekatere se brijejo še po rokah, trebuhu, pod nosom.. To ni normalno. Ko si mlad, še brez dece, moža, gore posode, cunj in psa še gre. Ampak kaj pa potem, ko pride vse to? Kdaj imaš čas za vse to?

Recimo ane.. obrvi. Te potrebujejo nego najmanj enkrat na teden. Mi, lastnice črnih in močnih kot so Fredijeve, mogoče dvakrat tedensko.

Noge potrebujejo nego tudi najmanj dvakrat tedensko. Če si jih briješ. Če čaraš tam doli s kakšnim voskom ali delpilatorjem, pa malce bolj poredko.

Pazduha potrebuje nego recimo vsak drug dan. Nekatere v te predele silijo z depilatorjem, torej malce poredkeje. Ampak bejbe, resno, depilator?

Ostali deli telesa kot so kurc potka, dlačice pod nosom, na obrazu, na hrbtu in na peti.. pa smo že tam, ko imaš vsak dan kaj puliti in strižti, briti in depilirati.

Opa Fredi, skoraj sem pozabila na predel pod popkom. Ta potrebuje nego.. hja no, odvisno koliko seksaš? Recimo raje da bolj od tega, koliko te tam spodaj vse skupaj moti. No, saj to velja za vse predele.. Ampak recimo, da ta potrebuje nego še najbolj pogosteje, če hočemo, da je takšna kot ob rojstvu.

Včasih si ob trenutkih, ko pride do urejanja teh zadev preprosto želim za enega dick-a to go. Resno.

Tale objava nima ne repa ne glave. Vem. Britvica je bila preostra.

  • Share/Bookmark

Comments 16 komentarjev »

Najprej naj povem, da to ni nikakršna reklama.. ja :)

Torej.. moj dragi že nekaj časa spi zelo slabo. In tudi malo. In slabo. In tudi nekaj časa je že govoril, da bo nabavil to X ležišče, češ da ima tega že poln *urac! Inu tako danes pride iz službe ves slabe volje in tečen sto na uro.. Danes grem kupit ta po*ukani X! Jah, pa daj ane..

Kličeva sem, kličeva tja. Nikjer na zalogi. Pa končno dobiva trgovino, ki ga ima. Mere je seveda vedel že prej. 140×200 prosim, hvala lepa, ponj pridem čez dobro urco. Majster kot majster, mere vzame šele potem, ko je preklical nekaj številk in stvar že rezerviral. Seveda niso bile prave. Bil je blizu, sfalil samo za pičlih 10 centimetrov. Ampak 10 je 10. Ni tu gor ali dol. More bit tipi topi, ker drugače bi bilo treba še kakšne olfa nože kupiti. Spet klicarjenje sem klicarjenje tja. Tam kjer je bil že rezerviran, sva ga lepo odrezervirala in hotela rezervirati takšnega, 140×190. Nimamo. Itak nimajo. Ampak ja, z malo potrpežljivosti in čakanjem na liniji ter vezanjem sem in vezanjem tja sva ga našla, rezervirala, se odpravila na pot in ga domov tudi pripeljala.

O teh X ležiščih se mi niti malo ni sanjalo. Vsi ga hvalijo, to je pa tudi vse kar vem. Bo že držalo.. Kakorkoli, prideva midva domov, ga lepo postaviva v sobo, star jogi ven, pravzaprav je kar letel čez balkon in via v garažo, ter tega X-a na posteljo. Ura je bila približno pol osem, se pravi tri ure pa lahko že spiva. Tako je pač majstore rekel. Eee, wrong. Tanja zna celo guglat. 6-8 ur. Mislim, ne potrebujem toliko časa, da pridem do željenega, ampak toliko potrebuje tisti jogi, da se mu lahko prepustimo z vso svojo težo.

Moj se je odločil da bo on spal na kavču, jaz pa da bom prebedela celo noč.. Ni šans! Novega ven, na dve veliki mizi, da se lepo napihne in dobi tisto svojo trdoto(!), oz. karkoli pač že počne sam s seboj.. ter po starega v garažo, ga stovorit po milijontih stopnicah z nenormalnimi krči v trebuhu (od smeha) nazaj gor in postavit tja, kjer je do sedaj bil.. in evo, majstore že smrči sto na uro, jaz pa razmišljam o tistemu tam na mizi, ki pridobiva na svoji trdoti.

Čista erotika :lol:

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Z lovljenjem mavrice zna biti kar nekaj problemov. Ali ti je ne uspe uloviti. Če ti jo uspe, pri roki nimaš čisto nič, da bi zadevo poslikal ali posnel. Če imaš, ne znaš odpreti okna in postane slika nekaj podobnega temu:

TaVeliki nam očitno ne bo odprl svojih vrat do božanstva zgoraj, ampak le okno.. Črna stvar na levi pa je po ugotvaljanju z Rentonovo pomočjo luč, na katero niti pomislila nisem, da je tam.

Ampak ko ti končno uspe odpreti okno oz. drsna vrata..

Včerajšnje vsemogočne lune mi žal ni uspelo lepo poslikati, ker jajca od fotoaparata, ki ga imam pač niso dovolj. Je bila pa reees zelo zelo lepa, velika, oranžna, svetleča. Vsemogočna. Za 14 odstotkov svetlejša in za 30 odstotkov večja kot ponavadi. Je bil pa včerajšnji večer zanimiv. Še po svetlem sva odšli na sprehod. In že na pol poti se je čisto zmračilo. Okoli naju samo gozd, na levi in desni. Ampak do tja-do vrhu je šlo čisto lepo, brez strahu. Prideva na vrh, vidiva to vsemogočno čudo od lune in črno mačko, ki se nama začne sukati okoli nog. Ko se odpraviva nazaj je bilo že tako temno, da ni bilo več najbolj prijetno.. Moj korak je bil vedno hitrejši, medtem ko je ona vedno bolj zaostajala in hotela nekaj govoriti. Že več kot na pol poti nazaj, pa kar naenkrat pred mano pridrvi tista črna mačka. Skoraj me je kap no. In tako vse do doma.. vsake toliko je pridrvela mimo mene po moji strani, hodila z nama nekaj korakov, nato spet zaostala, in spet prišibala pred mene kot strela iz jasnega. Joj, kako me je imelo da bi jo brcnila na najvišji vrh ene izmed tistih smrek.

Nisem vraževerna.. ampak grr, ob tako močni temi med samo šumo, ob tako mogočni luni, pa še črna mačka? Ne bi več takšnih sprehodov, ki se sprevržejo v kar orng pohode v takšni temi prosim :)

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Po dveh letih srečam dva osebka.. njo sem takrat videla prvič, no, sedaj drugič. Njega pa večkrat. Dečko je pojava prve klase. Oseba, katere ni nič sram. Čisto nič. Govori glasno in smeje se glasno. Skoraj nevzdržno. Ampak pripoveduje s srcem in je vse skupaj tako prisrčno, da se ti kot poslušalec nasmejiš do solz. Iz srca.

Steče beseda, in ona reče, da sem se zelo spremenila. Sem se ja. + nekaj kil, to je to. In krajši lasje. Pa reče ona, ma neeee, fajn si, kot da si bila na lepotni operaciji. Mmm, ha? Ok.. Nakar on-recimo mu Klemen, pritrdi. Da sem bila, da so vse fino fajn porihtali.. vse razen nosu. Eee, sem vedla. Ta rdeča pika, ne da ne da samo meni miru, še drugim ga ne da.

Nekaj Klemnovih: v srednjo šolo se je vozil z vlakom, tako kot še kar nekaj ostale mularije. Ampak on je bil malce drugačen, saj je okoli vratu imel obešen velik roza Barbie radio in si pel na ves glas.

Imel je sosošolca, katerega priimek je bil mislim da Tičevič, ali pa nekaj v tem kontekstu. Pa pride do njega in ga vpraša: Čuj, kaj ti se res tako pišeš? Čisto zares? In mu model pritrdi, da ja.. Pa Klemen še kar caplja za njim: Ma neee no, kaj res? Ma ne moraš se tako pisat? A si prepričan da se tako pišeš? To je še nabijal nekaj dni zapored. Gospodič Tičevič se ga je začel izogibati v velikem loku. Ne samo da je direktno spraševal in govoril, spraševal in govoril je namreč tudi precej glasno, kar zna biti precej nerodno.

Pride v trgovino, češ da bi imel sendvič. S katero klobaso? Zelenjavno. Dobro. Ampak zelenjavo prosim ven poberite. Trgovka ga čudno pogleda, pa reče da mu bo dala posebno, ker takšna je pač zelenjavna brez zelenjave-posebna. Ne, jaz hočem zelenjavno, ampak brez zelenjave, ven jo poberite! Trgovka ga je imela že vrh glave, in ga tako pooočasi porivala proti izhodu. Na izhodu pa dečko reče: Ka, a pol ne bo nč sendviča?

No, nekaj let nazaj smo pa po ne vem kakšnem slučaju šli skupaj na en, mislim da dobrodelni koncert (kdo je bil zvezda večera in organizator ne povem, da ne bo kakšnega zbadanja na moj račun). Bila je pač ena karta viška in sem šla. V Črno na Koroškem (ring a ding ding dong?), Bogu za anusom. Vsi smo sedeli, razen nekaj kamermanov, voditelja in nastopajočih. Na vrsti so bili takrat že sicer razpadli Game Over s komadom Ubila si del mene.. Sedimo nekdo, jaz, Klemen in še nekdo.. ter ostalih nekaj sto neznancev. Nakar Klemen vstane in začne na ves glas pet in se muvat in nekaj repat in ubijat tisti del mene. Vsi pogledi uperjeni v nas namesto na oder, še modeli na odru so se začeli med petjem več kot očitno smejat. Ne vem, če sem si že kdaj tako močno želela, da bi bila nevidna kot takrat.. Ampak kot sem rekla, bilo je v XY vasi, kjer nisem poznala žive duše. In kontra, hvalabogu.

Ampak ljudje ga imajo radi. Že res, da je brez sramu, ampak biti brez sramu v takšnem primeru kot je on, je recimo da prisrčno. Ne pa kot nekateri brez sramu, ki za tabo po cesti vpijejo dober šupak, kk bi te po*uko, a mi ga zvlečeš do vrhunca in podobne.. ali še slabše, to naredijo na štiri oči in mislijo smrtno resno.

Te meje sramu se razlikujejo od posameznika do posameznika. Nekdo si še spregovoriti ne upa, če pa že pa takoj pordeči v lička, medtem ko drugi ves čas vlečejo pozornost nase s takšnimi in drugačnimi dejanji. Nekateri celo do golega in še globje.

Kakorkoli, včeraj mi je “Klemen” s tistimi nekaj minutkami pogovora vsekakor polepšal dan. Prav tako pa mi ga je tudi on, s tistimi nekaj besedami ki sva jih spregovorila.

In če bi še enkrat šla skozi srednješolska leta.. mmm, no ja, mogoče mi je pa malce žal, da nisem brez sramu naredila, česar takrat nisem (upala?). Brez sramu ni dobro, biti preveč sramežljiv pa tudi ne, saj marsikaj zamudiš in čez nekaj časa obžaluješ. Vsega po malem, pa zna biti verjetno prav fino kajne? :)

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »