Ura je 1 in 42 minut in meni se ne da več.
Ker sem firbec, in ker res že dolgo nisem videla kakšnega (kar je pogojeno s tem, da ne hodim več na takšne in drugačne zmenke, ki so se ponavadi odvijali sredi noči pod milim nebom) reeees ogromnega in lepega, svetleča.. sem si rekla, pa pišuka, bom počakala. In sem. Najprej tako malo od daleč. Nič. Šum levo šum desno. Ne, ni šans da se premaknem dlje od balkonskih vrat. A sem se. Takoj po prvem. Do konca balkona namreč. In potem drugi. Oooo..
Zmotijo me bliski v daljavi, ki sploh ne vem kaj so pravzaprav bili. Strele? Možno, izgledalo ni namreč tako. In potem tista malo manjša ptička, ki je švigala sem in tja. Od čisto mejhnega strahca sem stopila korak nazaj in se še bolj ustrašila. Koga? Kljukice za perilo obešat (ob tem predlagam grozljivko, ki bo kot hladno orožje poleg pincete vsebovala še kljukico).
Pa spet dolgo nič in šššc še dva. Oooo..
Vmes me zmoti tista malo manjša ptička, ki se je zaletela v vrata in potem s hudo brzino švignila mimo moje glave. O lej, sej ti pa nisi ptička. Netopirček. No, zdej pa šc stran, ne me več strašit.
Čakam in čakam. Vmes sama povzročim dva malo manjša s švrcom cigaretnega ogorka, in medtem ko gledam v nebo vidim.. če se citiram: Faaaaaaaaaak, faaaaaaaaaaak! Ogromen. Velik. Svetleč in dolg. Skoraj se je zaletel v tisti hrib tam doli (pretiravam). Res.. neverjetno. Takega res še nisem videla.
In potem spet trije kar za povrstjo in malo kasneje še eden. Čakala sem še nekaj minut in nič..
Po 45ih minutah sem obupala. Zeblo me je, oči so bile poleg na nebu tudi levo, desno in spodaj. Ne maram presenečenj. Ne ob pol dveh zjutraj.
Glede na uro, ko pišem tole, tako ni čudno da sem pozabila omeniti kaj je padalo z neba. Perzeidi, pri nas poznani pod imenom solze svetega Lovrenca. Če si jih zamudil/a, pravijo da imaš danes še vedno možnost, da jih ujameš.
Videla sem jih pa le. Če bi stopila kakšen korak stran od hiše bi jih verjetno še več, ampak saj veš kako je, strah JE.. votel, okrog ga pa nič ni 
In če sem že pri strahu.. strah me je, kaj bo na eno in isto 45 minutno pozicijo imel zjutraj za povedati moj vrat.
Tukaj pa lahko vidite, kako lepo ga je v objektiv ujela Darja.
0%
(RSS) vnosi
Jaz sem jih tudi nekaj videla… Ampak premalo. Iz otroštva imam namreč v spominu pravi spektakel.
zvita, moraš se uležit in opazovat
sej js sem tud strahopetka ponoči, ampak za tole ne.
je pa res, pred leti je bil, kot je Darja rekla, pravi spektakel ne nebu. vau, se spomnim, smo si pogrnili spalke na terasi garaže, nikjer nobene luči, ki bi motila in jupiiiii, bilo je lepo
Najverjetneje si opazovala meteorni roj Perzeidov, ki so vidni med 17 julijem in 24 avgustom. Vrhunec pa dosežejo 12-13 avgusta. Nocoj se definitivno še splača blejat v nebo.
Darja, in ujela tudi
M&M pa saj veš kako je, šumi levo, holomasti desno, doma vsi spijo.. nene, sem raje bila kar na varnem. Malce zvijala glavo in gledala direkt na Rimsko cesto.
Pred leti sem jih vedno zamudila
Muki tako je
Nocoj, ja.. nocoj upam da bo strahec malo manjši. Pridružil se mi tako nihče ne bo.
12.08.2008 ob 12:55
@muki
:-) kje si pobral blejat? hahahah, skor pod mizo padla, že celo večnost nisem slišala tega izraza 
ti si očitno magnet za male leteče stvarce, mislim bitja
dobro, da nisem romantik (sem zamudo)
bi mogla še z vratom čekirati okolico pred bavbavi, ne sam z očmi
M&M, hja, res de ne paše glih najbolš v ta kontekst,(mal zaničujoč do opazovalcev) ampak kr “utrnil” se mi je samodejno. Upam, da ne bo mrtvih.
In ja, včasih se še sam čudim, kaj vse mi ven iz ust leti.
Jaz bi danes sicer morala spat (jutri me čaka early rise…), ampak mogoče bom pa vseeno špegala v nebo. You never know
12.08.2008 ob 13:33
Jebenti, js tut ce bi vedu za njih ne bi nic videl. Pri nas v centru Ljubljane je tako svetlobno onesnazenje, da se velikrat (sploh pozimi) zdi skoraj kot da sploh ni noc.
12.08.2008 ob 16:43
Ha, že vem, kaj bom počela nocoj
Ležanje res prihrani strošek za kiropraktika 
Zvita, koga oz. česa te je bilo strah?
12.08.2008 ob 16:46
A ne vidis da je nebo padalo na zemljo! Le cesa jo bo strah?
12.08.2008 ob 16:50
Nas, ki vsakdan zvesto nosimo zraven brisačo in čakamo zablodelo gorgonsko ladjo, ne! nas nikoli ni strah, tudi če nebo tišči zemljo in zemlja nazaj tišči nebo.
Nocoj bom pekla palačinke. Leže - vse zaradi kiropraktika. Tudi včeraj sem jih, a stoje in sem pač mislila, da je bilo Zvito strah mojih letečih palačink
morfej magnet za vse
Sicer imaš pa še danes čas za romantiko zganjat 
deklina no dej, da nau sam mene strah
sparkica netopirja, šumov in kljukice za obešanje perila
Heheh, bi se kr povabla na čalapinke, teh me res ni strah, tud če letijo
Swizec, sred Lj me res ne bi bilo, tle okol je pa šuma, pa koruza pa srne pa medvedi
ah, ni nobene. sploh pa se tle verjetno ne bo nč vidlo.
oujea! mi smo meli “tabor” in smo jih gledal od 11 do treh
