.. rezerva je pa v prtljažniku

Je živela pravzaprav polno in dolgo življenje.

Čeprav ni videla niti metra pred seboj, kaj šele svojega nosu, je vseeno prišla na cilj ki si ga je zadala.

Na poti do cilja se je dostikrat spotaknila ob kakšen večji kamen, lastno nogo, je telebnila v kakšno luknjo, ali za kakšen centimeter premaknila še tako težak kandelaber.

Imela je sicer prijatelje in znance ki so ji pomagali pri vsem tem, a veliko več je bilo tistih, ki so le zamahnili z roko in se obrnili stran, češ kaj bo ta kura brez glave..

Vsake toliko se je zaletela tudi vanj. Njej sicer neopazen, ampak je čutila da je nekaj, kar jo vleče k njemu. In to ni bilo njegovo šopirjenje. Bil je vonj.. vonj po privlačnosti in zaljubljenosti.

Zaletavala se vedno pogosteje in prijalo ji je. Pravzaprav je spet izgubila glavo.

Kako izgbiti glavo, če je sploh nimaš? O, saj jo je imela.. vmes se je našla. Ko je prišla do svojega cilja, je vedno odkorakala stran z vzdignjeno glavo in ponosna nase. Njen cilj celotno življenje je bilo pravzaprav iskanje glave..

A spoznala je njega in jo izgubila.. pa ravno, ko je dosegla svoj cilj in jo našla, pride on in jo spet pusti tekati naokoli brez..

Kokoška je tega imela dovolj. Že od malih nog po svetu kokodajsati brez nje, in ko jo končno najde jo spet izgubi.. vsega tega je imela dovolj.

Odločila se je pustiti v kremplje njemu. Velikemu orlu, ki jo je opazoval že nekaj časa. Tako bom vsaj obdržala svojo glavo, ne da bi jo še kdaj izgubila si je mislila.

Kaj pa lahko izgubim..?

Skupaj sta živela nekaj ur.. se gledala iz oči v oči.. kljun.. vrat.. kri.

Zadnje sekunde življenja je kokoška obžalovala, da je hotela živeti z glavo. Brez nje tekati po svetu je bilo prav fino. Videla in čutila je toliko kot je želela. Pa čeprav brez razuma in brez glave pa toliko bolj s čustvi. Za nikogar se ni zmenila. Tistega, ki ga ni hotela videti ga ni, tistega, ki je hotela čutiti ga je.. Z glavo pride pa še veliko drugih stvari. Razum in razmišljanje, prav ali narobe, bi ali ne bi, mogoče in ne vem, hočem ali nočem..

Kaj pa lahko izgubim..? Ja.. samo svojo glavo.

In odkokodajsala je kokošjim nebesom naproti..

Sveti Petelin: Pozdravljena draga Kokoška!

Kokoška: Kooo-kooo si?

Sveti Petelin: Kokoška dobro sem, upam da ti bo v našem raju dobro.

Kokoška: Bo. Le za nekaj bi te prosila.

Sveti Petelin: Z željo na plan, tukaj je vse mogoče.

Kokoška: Imaš sekirco?

…

0%

0%

Ta vnos je bil objavljen 4.08.2008 15:47 in je prikazan pod (sh)it happens, (z)mešano, In My Mind, Larifari, Šala mala. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.