.. rezerva je pa v prtljažniku

Plaža, pesek, sončni zahod, neznanci ki hodijo mimo tebe.. Ne zmeniš se za nikogar, bosa hodiš po pesku, ki se prijemlje med prsti. Počutiš se odlično, vse dokler ne pritegne tvoje pozornosti nekdo tam. Sam. Sedi na pomolu, noge mu bingljajo, izgleda kot otrok ki mu ni mar za ničesar. Ni mu treba skrbeti, ker je sam..

Po glavi ti začno rojiti pregrešne misli, razna vprašanja.. zakaj nisem sama, zakaj se sedaj pravzaprav obremenjujem kaj bo, kaj bi bilo..  kaj če bi.. Zapreš oči in na hitro streseš z glavo da zbistriš misli. Ne gre, še vedno ista zmešnjava, ista vprašanja.. še vedno on, ki ga vidiš samo od daleč. Vsake toliko se obrne k neznanim obrazom samo toliko da jih ošvrkne. Nič ne zadrži njegovega pogleda več kot nekaj sekund.

Z vsakim korakom se mu približuješ, v glavi postane že prava zmešnjava. Stopiš na pomol in se zavedaš, da te do njega loči samo še nekaj korakov.. Ustaviš se na koncu pomola. Oči se srečajo in za trenutek se ti zdi, da znaš brati misli.

Kar naenkrat se zbližata, toliko da nosova skoraj trčita. Dolg pogled, ki se ti zdi da je trajal nekaj ur. Z roko ti seže med lase, se približa in tiho zašepeta da te želi tukaj in zdaj. Obrneš se, se nasmehneš in ga pogledaš s pogledom, ki mu da vedeti naj te že enkrat poljubi. Vse se odvija počasi in z užitkom, odvija se od glave do pet. Odvija se z vsemi tebi ljubimi scenariji in dotiki.. Mravljinci ti preplavijo telo..

Pogled je trajal nekaj kratkih sekund, ampak dobro veš, da sta se srečala nekje v mislih.. Pogledaš v nebo, po licu spolzi solza.

Zmoti te glas, ki pravi: Draga, a greva?

Prime te za roko in odcapljata dalje..

Ne obrneš se nazaj, ker veš..  trenutek je bil popoln.