.. rezerva je pa v prtljažniku

Včeraj nekaj o jecljajočih slušalkah, danes pa nekaj o jecljajočih ljudeh.

Spomnim se in slišim ga, tako kot da bi stal tukaj zraven mene. Jecljal je že od rojstva, in v tistih časih se tudi ni kaj dosti delalo na tem, da bi nehal ali zmanjšal to motnjo. Govorim o svojem starem atu. Ne dediju, da ne bo pomote Jecljal je na veliko, ampak ne pri vseh besedah. So bili stavki, ki jih je lahko čisto lepo povedal, so pa prišli momenti in besede, kjer se mu je zataknilo. Podedoval ni nihče, ne hči ne sin-moj oče. Sem pa recimo da, podedovala nekaj malega jaz. Pravijo da ni direktno dedno, ampak da je možnost toliko večja, če je kdo v družini jecljal.

Kot otrok to še ni bilo toliko opazno, vse dokler nisem prišla v osnovno šolo. Kakšen drug razlog bi lahko bil, če zapoješ v nekaj sekundah Magnificovo pesem-24.000 poljubov? Ba-či-ba-ba-či-ba-ba.. To je bilo nekaj v stilu kaj pa ti znaš in počneš v prostem času.

V bistvu moj problem ni jecljanje, ampak da sem med hitro govorečimi. In ker sem hitro govoreča, se mi marsikdaj tudi kaj zatakne. Sploh pri kakšnih dooolgih beseda, včasih tudi pri kratkih, kakor je. Problem so bile tudi številke. Groza. Ampak smešno, angleščina mi nikoli ni delala problemov. Nisem jecljala, nisem govorila prehitro.

Jecljanje je bolj opazno tudi ko se znajdem v novi družbi. Ampak spet odvisno v kakšni, ali če mi je kdo od sogovornikov posebej simpatičen. Ali ko je bila potrebna kakšna predstavitev. Uf so bili problemi. 5 minutna predstavitev je kratka, ampak jaz sem zaradi tega vedno imela napisanega 1x več teksta, da sem imela zafilanih tistih 5 minut.

So bile pa seveda tudi prednosti. Predvsem pri kakšnem ustnem izpraševanju. Spomnim se srednje šole in zgodovine, kjer me profesor povpraša po 2. svetovni vojni, jaz pa na brzino izstrelim nekaj stavkov, ki so med seboj sicer bili povezani in meni razumljivi. Njemu ne. Ampak, ker sem stvari izstrelila kot iz topa sem si seveda prislužila petico.

Ravno nasprotno pa je, če spijem kakšen kozarček. Večina jih takrat neki žlbjržnja, in od sodčkov na mizi preidejo na šođe na miži.. tipično menjavanje šumnikov in sičnikov, ter skrajševanja stavkov. A greš domov je kar naenkrat giš dmu. No, meni se takrat bolj malo petlja jezik. Včasih že, ampak ne tako pogosto, kot takrat ko promilov v krvi ni.

Je pa večina v glavi. Ko si rečem sama pri sebi, govori počasi, vdih in izdih, govorim res lepo počasi in umirjeno. Opažam, da bolj kot sem starejša, bolje mi gre.. in čeprav sama govorim zelo hitro, še ne pomeni da razumem ljudi, ki so hitro govoreči. Jih ne, priznam. Imela sem kolegico, katero sem razumela le na nekaj sekund. Kaj si rekla, pa je počasi postalo že sitno, zato sem si iz tistih nekaj razumljenih besed sama sestavila zgodbo.

Sama si dostikrat prislužim kakšen kaj, ka si rekla, dej še enkrat, hm, kwa, bolj počas.. Raje imam, da me še enkrat vprašate, kot pa da si sestavite svojo zgodbo, ki je najverjetneje čisto kontra moji

In kot zanimivost, ker sem zgoraj ravno omenila Magnifica. Tudi on je jecljal v otroštvu in kot dijak, in glej kam ga je to pripeljalo..

No, samo se ne bom podala v glasbene vode, ali v kakšna predavanja, ni skrbi.

Se pa sprašujem, če ima jecljanje oz. hitro govorjenje kakšne veze s tipkanjem?

Ni 24.000 poljubov, je pa Magnifico

0%

0%

Ta vnos je bil objavljen 13.06.2008 19:28 in je prikazan pod (z)godilo se mi je, (z)mešano, In My Mind. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.