.. rezerva je pa v prtljažniku

Vlečem ga že nekaj let. Ko sem živčna enega za drugim, ko pijem kavo tudi paše zraven. Ko delam niti ne pomislim nanj. Če nimam nič za piti pri roki mi sploh ne paše. Ko grem pa v gostilno, sem se pa že preprosto navadila, da jih skadim več kot pol manj kot pa nekoč.

Opažam pa, da vse manj ljudi kadi. Pohvalno. Zakaj bi si zastrupljali pljuča in druge okoli sebe, ter tako zapuhali celotno bajto, v kateri so tudi majhni in veliki otroci.

Oba starša sta kadila, in se še danes spomnim kako mučno mi je bilo vohati tisti vonj, ki ni bil ničemur podoben. Spravljal me je v kašelj, v nosu me je zapeklo in takrat sem ju kar malce preklela, da naj že enkrat nehata kaditi. Da jaz nikoli ne bom, je bilo že takrat več kot jasno.

No pa ni bilo tako. Sem začela. In to iz čistega firbca sem enkrat enega prižgala. Kje se ne spomnim. Ampak vem, da mi je prav ugajalo. In tako še enega, in še enega. Kupovala si jih še nisem. Kradla sem staršema, in ko sem jih že kar orng puhala, sta včasih tudi malce posumila, ampak se je vedno našel izgovor, da to nisem bila jaz, da sploh ne vesta koliko skadita, ker toliko kadita..

Pa je prišel dan, ko sem bila zasačena. Kadila sem v kopalnici, tako kot že nekaj časa, ampak pri odprtem oknu. Tudi tokrat sem mislila da je bilo odprto. Vraga je bilo. Mami privre za menoj kot spidi gonzales in mi pridiga in pridiga.. dokler se ji ni več zdelo vredno pridigati, ker kadim, pika stop. Ampak oča še niso vedeli. Tako sem enega lepega dneva prižgala cigareto. Na štedilniku.. nič hudega sluteč ga skadim in grem ven na svež zrak napolnit pljuča prepletena z dimom in nikotinom. Ko me mati zagleda plane v smeh in krohot meni pa nič jasno. Stari me samo grdo pogleda in reče: “Pa kaj, a nimaš faracajga?” Em, kakšnega faracajga si mislim in zafarbam kot takrat, ko me je prvi dan na srednji vrglo po stopnicah, pa prvi dan na faksu tudi.. Je potrebno omeniti da mi je falilo nekaj obrvi in trepalnic? Ne takrat, ko se padla po štengah, takrat ko sem si ga prižgala na plinu na štedilniku..

Pridiga je bila dosti hujša kot z mamine strani. Pomagala ni pa čisto nič. Več kot otroku nekaj prepoveduješ slabše je. In je bilo.. puhala in kadila sem še naprej, vse do danes, ko si ga brez strahu prižgem že tudi pred očetom. Ve tako ali tako.. pa naj še vidi, da bo res prepričan.

Bili so dnevi ko smo puhali pri prijateljici na podstrešju tako zelo, da je stric opazil kako se kadi iz podstrešnega okna. Ko ni bilo druge smo ukradle kakšen 57 in komaj govorile, ko je bila še večja sila smo vlekli tudi mrvo.

Veliko jih samo poskusi, pa kasneje ne kadi. Tako je bilo s sosedo. Pred daaaavnimi davnimi leti je njo in ostalo druščino dobil stric da kadijo. Nekaj dni kasneje jih je postavil v vrsto kot vojake in jih okregal, ta gospodična pa pri svojih cca. 10ih letih izjavi: “Stric, js ne kadim več, sn nehala!”

Hja.. res.. če ne bi nikoli začela kaditi bi se lahko komot odvadila!

100%

0%

Ta vnos je bil objavljen 4.05.2008 14:11 in je prikazan pod (sh)it happens, (z)godilo se mi je, (z)mešano, In My Mind. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.