Arhiv za Januar, 2008

Danes zgodaj zjutraj, ko se še spanček kar ni nalezel vame, so mi misli odtavale v preteklost. V tisti čas ko sem bila še otrok, brez skrbi, brez kakršnihkoli velikih upov in pričakovanj, brez dlake na jeziku.. pa se ne bi spomnila, če me moja boljša polovica ne bi spomnila na zize in okopavanje.

Ha, zdaj se najbrž sprašujete kaj ima to dvoje skupnega. Veliko!

motika.jpg

Kot otrok sem imelo izredno navihanega dedija. No, jaz sem ga klicala kar star ata. Ta pa je imel svojega dobrega kamerata, soseda, ki je dostikrat prišel na obisk. In tega strica sem jaz imela neizmerno rada. Zame je bil stlic Tona. In kot zelo nagajiv in razposajen otrok sem si med drugim domislila tudi okopavanja ziz.

No, to ni bilo nobeno nadlegovanje in otipavanje, ali pa kakršnakoli želja po dotikih. Toliko v vednost tistim, ki ste najprej pomisli na kaj takega..

To okopavanje je potekalo vsak teden, mogoče tudi 2x ali 3x na teden. Vsakič ko je stlic Tona prišel na obisk sem se lepo postavila pred njega in rekla: “Okopavi!” Rečeno storjeno :) Dostikrat mi niti ni bilo treba nič reči..

Torej ni se šlo za dotikanje ali božanje.. šlo je za okopavanje. Ampak pozor! Brez motike. S prsti. Ponavadi dvema, ki sta migljala na sredi ziz. Torej ne na eni ne na drugi. Na sredi.

Ponavadi sem se hihitala ob vsem tem, včasih pa celo zapredla..

Rezultat? Klinc pa okopavanje ziz. O tem še danes ne duha ne sluha. Bolje da bi vsak teden, ali pa 2x 3x na teden prispeval nekaj malega v mošnjiček za silikonske vsadke :D

  • Share/Bookmark

Comments 29 komentarjev »

Zgodba se sicer dogaja tu in tam, vse se pa začne v pekarni, kjer Jure, tako kot vsak dan kupi štruco belega.
Ko hoče plačati, ugotovi da je denarnico pozabil doma in da so njegovi žepi raztrgani od prejšnjega dne, ko mu je dobra mačka strgala hlače z riti in mu s sladkimi besedami prepleskala dušo v vranje črno in ga popeljala na vrh vulkana, od kjer sta se smejala vsem navadnim smrtnikom, ki so opravljali svoja umazana dela, takšnega, ki ga on ne bi nikoli.
Pogledal jo je v tiste mačje oči in jima je bilo tisti čas prav malo mar za njih saj je prav ogabno zaudarjalo iz kopalnice, saj je soseda v njuni banji prala zelje za sinovo valeto, medtem ko je ta sin-Samski pisal komentar, in se pri tem nekoliko zmotil.
Užaljen je odšel v svoj skriti kotiček in se igral, no saj veste, z ročajem od kosilnice (igračo, ki so jo vsi ostali zapustili), ki jo je dobil v dar od pokojnega dedka, ki je umrl zaradi neprevidnosti soseda, ki ga je čisto slučajno povozila (vmes je očitno še spremnil spol) s traktorjem, medtem ko je vozila s tremi promili domačega šnopca.
Mož jo je namreč zapustil zaradi poraza slovenske nogometne reprezentance proti indiji koromandiji, ki igra z žogo iz medu in mleka in nikoli ne izgubi, ker hamsajo posebne bonbončke narejene iz lateksa, kateri so narejeni posebej po naročilu 50 centa, ki redno spremlja njihove tekme, saj ga žvečenje lateksa neizmerno vzburja (še edina stvar, ki ga zanima) tako kot tudi počena guma na stoenki od njegovega soseda, ki je najraje na svetu poslušal čefursko muziko, dokler ga ni neki večer napadla neka oseba, ki ji gre čefurska muzika na jetra, baje je temu na majici pisalo single, in ga okregala do moralnega podna ter pljunila v obraz.Začel se je pretep, vse skupaj pa je iz kota smehljajoče opazoval neki EMO, ki je s tem tvegal telesni napad zaradi jeze Samskega, ki je še vedno cel napihnjen od jeze, in bi vsakemu podaril kilo pečenih sliv, ker si je zamislil da tudi tepeni ne smejo ostati brez tolažilne nagrade, vendar je naenkrat mimo prišel Kokos Karli in mu na uho zašepetal da si želi Sailyne klipiče, ker da je ratal zelo lačen, in tako odideta do Zvite T.v., ki ju ob prihodu takoj napade z svojo frajtonarico, ki se potem, ko jo fajn raztegne preveč nategne, in zato Golica nima več nikakršnega ritma.

Morfej pa noče nehati plesati, zato (se) preobremeni, strže in iz sebe iztisne še zadnji ton ki je slučajno bil že davno izpet, ko je v prostor stopil Gargamel in se prešerno nasmejal, ker so mu njegove smrkete priredile plesni večer v maskah in ta večer se je začel spreminjati v nenavadno noč, ko je Ata Smrk doma pozabil robčke in si je svoj velik nos obrisal kar v krilo Senorite.
Ta pa od samega začudenja prdnila tako na glas,da je kar zadonelo, pol se je pa skoraj v zemljo udrla od sramu in se odločila, da bo odšla do šanka in si privoščila nekaj velikega in zelenega, da utopi ta sramoten dogodek.
Za šankom pa je stal on. In jo nepremično gledal. Njegove velike modre oči, so počasi potovale po njenem telesu – od glave pa tja do peta …

In rekla je: “Oh, ta smrad.”
-“Vem, kako je…”
“Ne, ne veste…”
-“O, seveda vem..”

stink.gif

- -

Vsi, ki ne veste kaj ste pravzaprav brali, naj povem da smo to zgobico sestavili tukaj in sicer: snow, minusnula, Samski, Blaž, Kokos Karli, Morfej, ladyjaaam, missbee1206, Marija, sPeLcHyKa, Nika, Blazz, senorita, jeri in moja malenkost.

Z zadnjimi stavki ne delamo nikakršne reklame, čeprav je obdobje grip in prehladov. Kakršnakoli podobnost z realnimi osebami in dogodki je zgolj naključna in nenamerna :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 36 komentarjev »

Tole zadevco sem imela že nekaj časa v mislih, pa ne vem.. nisem vedela, al naj tole objavim in vas prosim za sodelovanje ali ne.

No, pa vas bom :)

Sej najverjetneje ste se že kdaj šli takšno igro (morda celo na blogu)..

Zadeva je preprosta. Jst bom napisala stavek ali dva, in naslednji nadaljuje. Bodite izvirni, imejte domišljijo, in ne brišite napisanega, samo potrdite in ne bit reve :P

Ko se bomo zadeve naveličali, pa bom vse te naše stavke (komentarje) lepo zložila v zgodbico, in objavila, da bomo videli kaj smo pravzaprav napisali. Kot ena komentatorska zgodbica.

Špilferderberje bom seveda brisala :mrgreen:

Gremo?

3

4

zdaj!

Zgodba se sicer dogaja tu in tam, vse se pa začne v pekarni, kjer Jure, tako kot vsak dan kupi štruco belega. Ko hoče plačati, ugotovi da je denarnico pozabil doma in da so njegovi žepi raztrgani od prejšnjega dne ko..

  • Share/Bookmark

Comments 53 komentarjev »

Takole.. tale objava je zaradi njega in te njegove objave. O tem sem že nekaj brala na raznih forumih, ampak nikoli kaj preveč spuščala v detajle. Tako kot ne zdejle, ko sem malo pobrskala po enem od forumov, ki je namenjem samo emotom, in tistim, ki jih imajo ladi :roll:

Spuščat v detajle se je nesmiselno.. Kku nei nkoga berm č jih p spoh ne moresh razhumeth? Da ne govorim o TaKsHnEm PiShAnJu, ali.pa.o.takšnem.naprimer. Torej iz tega je lahko razvidno da emoti uporabljajo nek svoj stil pisanja, ki se nikakor ne more primerjati ne s slengom, ne s čisto in lepo slovenščino, ne z raznimi žargoni.. velikost črk je očitno zelo pomembna, prav tako sh-janje in ch-janje ter pike.za.vsako.besedo..

No, nekaj malega sem izluščila tudi o tem, kako se moraš vesti in oblačiti, če hočeš biti emo. Obnašeii se tko kukr hodš gledaš u tla pa si skos tko mal frizurco popraulaš. Pa tko mal bot zamorjen.. ne se tko prouuu smejat!

Za u šolo siii kup torbo na eno ramo, pa gor prlimi različne značke bendou. Pa veš da emo ni popoln brez mp3, mp4 ali Ipoda.. kamrkol greš meiii slušalke v ušesih pa poslušeii musko. Vedno in povsod! Tudi če imaš full potihem..

Lase si pust da ti mal zrastejo.. tko boš imel mal čez učiii, pol si jih pa razmrš tko da ti padejo čez oči.. če imaš valovite si jih zravnaš z uno mašinco.

Hm, torej fejkano smejanje in popravljanje frizure.. ki mora biti čez oči! Gledanje v tla in poslušanje mp3, čeprav zelo potihem.. črna oblačila, oz. temna, to je tako ali tako samoumevno in tega nisem posebej pisala..

In tisti ki ne razumete tega.. emo.ne.moreš.postati.

To.je.u.teb. Eni.se.pač.takšni.že.rodijo. Ne.morš.neki.bit.če.to.sploh.nisi.

In vse to pravi en emo otrok (po moje da otrok no) .. ki za konec še pravi: pomoie.d.je.to.sam.vaša.muha.

emo.JPG

  • Share/Bookmark

Comments 82 komentarjev »

Stvari niso in ne stojijo vedno tako, kot jih mi vidimo.. prav tako resnice in trači, novice in pogovori. S tem se srečujemo v vsakdanjem življenju, tako v resničnem kot virtualnem.
Posamezniki, ki razkrivajo svoja življenja (saj v večini) preko svojih zapisov na blogu, pa nikoli niso in ne bodo samo to, kar je zapisano, pokomentirano in dojeto s strani bralcev. So veliko več, so tako kot jaz in ti z mnogo preteklosti, grehi in raznoraznimi dogodivščinami. So krvavi pod kožo.
Samocenzura je nekaj samoumevnega, sploh takrat ko se spustiš v takšne vode, kjer te dnevno prebere najmanj 10 ljudi, ki jih po možnosti ne poznaš. Nekaterim je malo mar, kaj si bodo ob takšni in drugačni objavi, ob razkrivanju sebe mislili drugi. Spet drugim pa je zelo pomembno, da bralec ne bo dobil napačnega vtisa, da bo vse lepo in prav, da bodo bralci zadovoljni s tem kar preberejo. Da ne bodo zmožni komentirati in grajati ter obsojati.
Zakaj? Ker nas je strah. Vemo, da nas ne prebirajo samo neznanci, da velikokrat zaidejo na tvoj blog tudi znanci in prijatelji, partner in starši in navsezadnje otroci. In nas je strah, da bi izdali nekaj kar ne vedo vsi. Tiste majhne in velike skrivnosti, ki smo jih zaupali samo eni osebi. Se samocenzuriramo. Se skrivamo pred tem kdo smo v resnici, kaj počnemo, s čim se preživljamo.. nekateri skrivajo svoje obraze za napisanim in se nikoli ne bodo pokazali.
Kako pa bi bilo, če bi delili vse z vsemi. Vse svoje misli, vse svoje dogodivščine in spolne fantazije, vse svoje ljubimce in grehe? Bila bi zmešnjava in veliko nesoglasij. Veliko zamer in preveč obsojanja, ki ga sicer že opazimo v določenih komentarjih posameznikov, ki jim nikakor ni všeč in se nikakor ne morejo sprijazniti, da je nekdo takšen kot je, da piše tako kot piše in da se požvižga na druge. Da ni takšen kot on. Zato pa se cenzuriramo.
Sama se cenzuriram ravno v pravšnji meri. Velikorat povem kar mislim in se ne skrivam za masko. Je dosti ljudi, ki me predobro poznajo in vedo stvari.. ni pa lepo da lažeš kajne? In prav do tega pripelje samocenzura. Do laganja. Če nekaj o sebi ne objavimo in razkrijemo dobro, to ni laganje. Ampak da določeno stvar prikrijemo in jo nadomestimo z drugo? Je laganje in je samocenzura. In posledično bo spet pripeljalo do obsojanja in na kazanje prsta nate, s strani tistih ki te res poznajo.
Sedaj verjetno že veste o čem govorim. O tem, da se sama pred družino in prijatelji pokažem skoraj takšna kot sem. Necenzurirana. No, skoraj. Pred znanci in kolegi na “zdravo zdravo” ravno ne bom stala gola. Bom prikrila del sebe, kar je seveda najslajše.

Biti skrivnosten v resničnem življenju je čisto druga pesem kot biti skrivnostem pri objavah in komentarjih na blogu. Pri slednjem si tako samo še ena oseba več, ki je vstopila v ta svet. In drugim niti ni tako pomembno kdo si in kaj si, dokler imaš zanimive objave, kjer se razkriješ ravno toliko da so bralci zadovoljni. In ta skrivnostnost in počasno odkrivanje in samocenzura jih vleče vedno znova nazaj. Da bodo izvedeli nekaj več.

cenzura.jpg


In za konec sporočam vsem mojim bralcem slednje: Nikoli me ne boste videli popolnoma gole, res nikoli. Vedno se bo našla cunjica, ki bo nekaj prikrila, in pa kakšen posameznik v komentarju, ki bo nevede odkril delček mene. Ampaj jaz bom mogoče vse skupaj zanikala ali ignorirala. Jaz pravim da se je treba pred drugimi slačiti počasi in z užitkom ter z nekoliko sramu :)

  • Share/Bookmark

Comments 16 komentarjev »