.. rezerva je pa v prtljažniku

Počutje je ekstra čudno, v trebuhu me boli.. na tak smešen način, in ne, nima nobene veze s tistim “v pričakovanju”! No, v bistvu ima.. ampak v pričakovanju nečesa drugega.
Saj v bistvu ne pričakujem nič, ker nočem, ker ne smem. A po drugi strani.. zakaj tista smešna bolečina v trebuhu?

Naj gre vse v 3pm! Pa tako super dan bi lahko bil.. sama doma, ali pa na pikniku.. tako me pa čaka druženje. Včasih se sovražim! Zakaj sploh potreba po druženju? Zakaj ne morem dneva preprosto preživeti med 4mi stenami? Očitno je danes dan, ko se bo nekomu nekaj zgodilo..

Some some some I some I murder
Some I some I let go..

Še vedno misliš da me poznaš oz. da me hočeš spoznati? Tudi prav..

Tega ne pišem zaradi tega, ker bi se zadnje dni gužvala v takšnih in drugačnih trgovinah na razprodajah. Ne. Jih ne maram. Nakupovanje je ena izmed bolj težko izvedljivih zadev, vsaj pri meni. Takrat, ko se namenim da grem dejansko v šoping, bom domov verjetno prišla brez vsega. Takrat, ko pa grem mogoče na kakšno kavo.. mimo izložbe in parih trgovin, pa bi najraje hodila od do, dokler ne nabavim še kaj viška, kar bom naslednji dan lahko reklamirala, vrnila ali zamenjala.

Nakupovanje maram v tej meri, dokler v trgovini ni gužve ali koga zraven mene, ki mu param živce s svojo izbirčnostjo. Problem nastane tudi takrat, ko ne veš več katero številko nosiš. Oziroma je nočeš več vedeti.. in moraš stvari dejansko poizkusit in oblečt.

Taaa-daam, pa gremo v garderobo. Ponavadi tako samo z eno številko ene krpice dveh različnih modelov, in enim parom hlač. In tisti, ki je zraven je nekje daaaaleč na drugi strani. Se zapremo, če se sploh da. Marsikje pač to ni možno. Marsikje kabine, garderobe ali kakorkoli jih že poimenujete nimajo niti vrat. Je samo zavesca, ki jo kot zanalašč sem in tja premetava tista frdamana klima, ali pa tisti kolešček ne gre zarolati do konca. Čakaj, če jaz vidim onega tam, vidi tudi on mene..?

Nekje so te zavese dolge do tal, nekje pa malo pod koleni. Isto je z vratci. Dajo se zakleniti, super. Ampak zakaj za vraga so odžagana? Če si bom že kaj izposodila in dala v torbico, to verjetno ne bom storila z nogami, da bo vidno. Ali pač? o.O

Imajo trgovci in tisti, ki izdelujejo te garderobne omare kakšne čudne fetiše na nogavice in štumfe pisanih barv? Na hrapave pete in prevelike palce? Čevlje?

Kje sem ostala? Aha.. grem v garderobo, samo z eno številko dveh različnih cunj in enim parom hlač. Poskusim obe, nobena prava. Super. Poskusim hlače, pretesne. Jebemu!

Ej, pssst, halo, ma mat kje siiii? Alooooo!?

Nič.. Ampak sliši me trgovka, ki se vljudno ponudi da mi pomaga. Ahem, ja tole dvoje bi številko večje nede, pa tele hlače bi številko ali dve večje. Hvala!

Vse skupaj mi vrže čez zgoraj odžagana vrata. Ne, niso samo spodaj.. oz. mi jih pomoli čez zavesico.

Poskušam in.. ojoj, tele kavbojke so še vedno preozke. Ne resno, koliko že imam številko?

Gospa, ali gospodična.. kako je, ali je v redu? Eeem.. ma še probujem ji rečem.

No, le pokažite se, da vidimo kako stvar stoji. Ja, stvar ne stoji, stvar se oprijemlje, kot da me bo zdaj zdaj požrla! 

In spet čez nekaj sekund isto vprašanje.. pomolim ji kavbojke in jo prosim da prinese druge. Prinese jih. Mi jih da. Ampak tokrat ne zgoraj čez, ali tako čez zavesco. Da mi jih konkretno v roke, medtem ko njena glava gleda v moje pisane vzorce na gatah. Wanna join or something?

Končno se spravim vanje in se z nekaj prigovarjanja pojavim izven kabine pred velikim ogledalom. Meni niso všeč. Žepi kar štrlijo.. rit je tako razvlečena, jak!

Pa tole je pa super, odlično izgledate.. zadnjico vam tako stisne in naredi zelo fajn na pogled! Pa še drage niso! 

Z materjo se srečava na blagajni, kjer ji dam tisti pogled da bolje da ne hodi več z mano po trgovinah, če me misli zapustiti kot klošar prazno flašo vina. Plačam kavbojke in potihem vprašam katero številko hlač mi je prodala, ker naslednjič.. uff, naslednjič ko grem po nakupih ne smem obleči živo rdečo-modro-rumenih in še kakšna barva se najde spodnjih hlačk na katerih piše plug and play.

Nasvet? Ob vsakem nakupu obujte različne čevlje in nogavice.. tako boste težje identificirani

Da se seks še kako prodaja, je jasno vsem. Za vsakega se najde nekaj, pa če je še tako bizarno.. Ampak kljub n-tim internetnim stranem in revijam ter DVDjem v videotekah je zadnje čase IN nekaj drugega..

Kaj je tisto kar gre najbolj v promet? Ja seveda, to so domači porno posnetki in slike, za katere bi ljudje šli na kolena, da bi jih dobili in videli. Pa najverjetneje ne zaradi tega, da bi videli seks sam, ampak da bi videli obraz. Obraz znane ali neznane sokrajanke.

Da vam sedaj povem, da sem fant, ki ga je pustila punca in da je ves ta čas skakala čez plot, in tega niti najmanj ne obžaluje ter da imam kar nekaj gradiva, ki bi šlo dobro v promet, bi kontakti kar padali eden za drugim. Da je ta punca ena navadna pra*ica in da se ji na takšen način hočem maščevati.. marsikomu bi se cedile sline in bi nestrpno pričakoval mail s priponko, drugi bi se zgražali..

Prav to sem zasledila na enem izmed lokalnih forumov. Kontakti so se kar vrstili. Vmes se se našla  dekleta, ki se jim dejanje seveda zdi podlo, prav tako pa tudi dosti moških predstavnikov, ki očitno še razmišljajo s čim drugim, kot s svojim tičem. Bila pa sem presenečena, ko sem med tistimi, ki so kar hlastali po porno materialu, bile tudi ženske. Najdejo se tudi takšni, ki se gredo igro daš-dam. V zameno bi poslali slike in posnetke drugih deklet.

Kakorkoli, upam da je to bila le šala, in da so vsi tisti, ki so dejansko pustili svoje elektronske naslove neznancu in seveda tisočim drugim na ogled dobili dozo spama, če sem malce nesramna.. jim privoščim tudi malo večji virus.

Tega je vse več. V javnost prihajajo posnetki znanih in malo manj znanih ljudi. Naših sosedov, naših bivših in celo sedanjih partnerjev.

Zveza naj bi bila več kot seks. Prepletati se mora s čustvi in spoštovanjem, ljubeznijo in zaupanjem. Prijateljstvom. Ker pa se o tem bere vse pogosteje, se pošilja na maile in pošilja preko mobilnih telefonov, dvomim, da je temu tako.

Vedno se mi je zdelo skrajno neumno o bivših govoriti zelo grdo in vse najslabše. Predvsem zaradi tega, ker si ga nekoč ljubil. In če nekoga ljubiš in z njim preživiš nekaj let, že ne more biti tako slab, ali pač? Dajati na splet posnetke, ki so bili posneti med štirimi stenami samo za osebno zabavo ter zadovoljstvo je pa višek .. seveda, če se nista dogovorila drugače.

Smo ljudje samo preveč zaupljivi ali preveč naivni?

Očitno res verjamemo, da bo vse ostalo med štirimi stenami.. ampak že dolgo vemo, da temu ni tako, da še tako majhna skrivnost slej ko prej pride na dan. V zadnjem času pač predvsem v obliki kratkih in malo daljših filmčkov in slik. Je pa en problem med vsemi drugimi.. povpraševalcev je veliko, igralcev malo manj.

Končno je pokukalo sonce izza oblakov. In ne kar eden. Dva! No.. boste videli v nadaljevanju. Ja, in v takem vremenu je treba na zrak.. si vzeti čas samo zase in iti na sprehod, mogoče celo v gobe..Videla sem samo tole spodnjo, ki ni prav nič užitna. Če bi užitne zrastle do pol metra, se še spotaknila ne bi obnje, kaj da bi jih šele videla.

Prispem do cilja, ki sicer ni visok kot triglav.. je pa cilj.

In moje oči kot vedno najpreja zagledajo gugalnico, na kateri bi mojim nogam privoščila malce oddiha. Gugalnica pa je narejena iz  gasilske cevi, ki je navezana na drevesi..

Hiter skok gor, in prav tako dol. Vprašaš zakaj? Em.. zaradi tega!

Malce sem si še odpočila. Stoje. Kaj je pa drugega za pričakovati po takšnih nevihtah? Vodo v gasilskih ceveh nedvomno!

In sem šla dalje..

Kjer mi je uspelo ujeti zadnjič apokaliptične gore malce bolj vidne. In dva sonca!¹

Pot domov.. navzdol je bila strma in.. vlažna

1. pusti amaterju veselje, zmenjeno? [rikverc↩]

Plaža, pesek, sončni zahod, neznanci ki hodijo mimo tebe.. Ne zmeniš se za nikogar, bosa hodiš po pesku, ki se prijemlje med prsti. Počutiš se odlično, vse dokler ne pritegne tvoje pozornosti nekdo tam. Sam. Sedi na pomolu, noge mu bingljajo, izgleda kot otrok ki mu ni mar za ničesar. Ni mu treba skrbeti, ker je sam..

Po glavi ti začno rojiti pregrešne misli, razna vprašanja.. zakaj nisem sama, zakaj se sedaj pravzaprav obremenjujem kaj bo, kaj bi bilo..  kaj če bi.. Zapreš oči in na hitro streseš z glavo da zbistriš misli. Ne gre, še vedno ista zmešnjava, ista vprašanja.. še vedno on, ki ga vidiš samo od daleč. Vsake toliko se obrne k neznanim obrazom samo toliko da jih ošvrkne. Nič ne zadrži njegovega pogleda več kot nekaj sekund.

Z vsakim korakom se mu približuješ, v glavi postane že prava zmešnjava. Stopiš na pomol in se zavedaš, da te do njega loči samo še nekaj korakov.. Ustaviš se na koncu pomola. Oči se srečajo in za trenutek se ti zdi, da znaš brati misli.

Kar naenkrat se zbližata, toliko da nosova skoraj trčita. Dolg pogled, ki se ti zdi da je trajal nekaj ur. Z roko ti seže med lase, se približa in tiho zašepeta da te želi tukaj in zdaj. Obrneš se, se nasmehneš in ga pogledaš s pogledom, ki mu da vedeti naj te že enkrat poljubi. Vse se odvija počasi in z užitkom, odvija se od glave do pet. Odvija se z vsemi tebi ljubimi scenariji in dotiki.. Mravljinci ti preplavijo telo..

Pogled je trajal nekaj kratkih sekund, ampak dobro veš, da sta se srečala nekje v mislih.. Pogledaš v nebo, po licu spolzi solza.

Zmoti te glas, ki pravi: Draga, a greva?

Prime te za roko in odcapljata dalje..

Ne obrneš se nazaj, ker veš..  trenutek je bil popoln.